Na krilih lanske bolečine poleteli v finale
Nogomet Manchester Ciy po odmevnem skalpu Reala do inala lige prvakov z Interjem – Bernardo Silva vse boljši
Lanski izpad iz lige prvakov je bil za nogometaše Manchester City »strup, ki so ga morali v želodcih nositi vso sezono«, kot se je izrazil njihov trener Pep Guardiola. V sodniškem dodatku zapraviti prednost dveh golov in nato še uvrstitev v inale se zdi skoraj nemogoče, a sinje modrim je lani »uspelo«. Leto pozneje je Real vendarle padel, v inalu lige prvakov, ki bo 10. junija v Istanbulu, se bosta pomerila prav City in milanski Inter. »Vso bolečino po lanskem izpadu smo celo leto nosili s seboj, občutek imam, kot da smo igrali s strahom in spominom na to, kar se nam je zgodilo proti Realu. Zato smo šli tokrat na igrišču 'na glavo', na zelenici smo pustili vse,« je po tekmi žarel Guardiola. Tudi za španskega doktorja nogometne igre je bil sredin večer nepozaben. Njegovi igralci so na igrišče pritekli, kot bi bili obsedeni. Real ni mogel niti dihati, kaj šele, da bi prišel iz svoje polovice igrišča.
To je bila najboljša predstava ekipe v moji karieri, na največjem odru proti odličnemu tekmecu.
Če ne bi bilo izvrstnega hibauta Courtoisa, ki je ob živce spravljal Erlinga Haalanda, bi semafor še pred 23. minuto kazal 1:0. Ko je Bernardo Silva pospravil žogo v mrežo, se je na Etihadu razlegel huronski krik navdušenja in olajšanja. Do gola izvrstnega Silve je City nanizal 196 podaj, Real le 30. Ob koncu prvega polčasa je bil Carlo Anceloti vesel, da se je mreža belega baleta zatresla le dvakrat, tako silovita je bila premoč meščanov. S skoraj vojaško natančnim visokim presingom so povzročili, da so igralci Reala videli duhove. Kamor koli je z žogo želel Vinicius Junior, je naletel na modri zid, tudi ramena Karima Benzemaja so bila povešena v obupu.
Nič ni pokvarilo čarobnega večera v Manchestru
Kljub prevladi dva gola prednosti izbrancem Guardiole nista zagotavljala finala. Kot že toliko ekip pred njimi so Realu na začetku drugega dela pustili, da zadihajo, povlekli so se preveč nazaj in nekaj minut je vnovič dišalo po novem zgodovinskem zasuku Reala. A to ni bil večer za najboljšo ekipo v zgodovini tekmovanja, bil je večer za slavje in celjenje starih ran igralcev ( in navijačev) Manchester Cityja. Manuel Akanji in Julian Alvarez sta popolni predstavi dodala le še piko na i.
»Na prvi tekmi se nisem izkazal in tokrat sem moral igrati bolje, to sem bil dolžan soigralcem. Čudovito je spet biti v inalu in upam, da bomo tokrat vendarle zmagali,« je žarel Cityjev junak Bernardo Silva, Guardiola pa je pogovor z novinarji zaključil s stavkom, ki ga je imel marsikdo na koncu jezika: »To je bila najboljša predstava ekipe v moji karieri, in to na največjem odru, proti tako dobremu tekmecu!«
Sanje o trojni kroni ostajajo žive
Videli smo bledo senco Reala, morda tudi konec ere. Luka Modrić in Karim Benzema sta na igrišču delovala utrujeno in kdo ve, ali bosta naslednje leto oba igrala v belem dresu. Carlo Anceloti zatrjuje, da bo ostal na madridski klopi, a je vprašanje, če je uglajeni in izkušeni strateg prava izbira za pomladitev belega baleta.
City čakajo priprave na zaključni juriš sezone. Tako čislana trojna krona je še vedno dosegljiva, toda najprej mora končati nalogo v domačem prvenstvu, nato bo misli usmeril proti Unitedu v inalu angleškega pokala, za konec ga čaka Inter v carigrajski inalni poslastici.