Ča ča ča ča

Bogastvo jezika je tudi v tem, da ni vselej prevedljiv, ne le zaradi posebnega besedja, temveč zaradi konteksta, zgodovine, kulture, nacionalnih značilnosti … Če se kje to v praksi pokaže, je to na Evroviziji, dogodku, ki pritegne vsako leto ogromno občinstvo in vsaj vznemiri tudi tiste, ki ostajajo ravnodušni ob tej paradi kiča in bleščavih performansov. Že desetletja ga spremljajo razprave, ali peti v nacionalnem jeziku ali ne. Na eni strani je skrb za ohranjanje bogastva jezikov, na drugi vprašanje, ali bo občinstvo začutilo »globino« pesmi, če ne bo razumelo besedila. A včasih tega preprosto ni mogoče prevesti – kar je pravzaprav najlepše.

Vsi tisti, ki imajo vsaj nekaj skupne zgodovine z republikami nekdanje Jugoslavije, so lahko z navdušenjem spremljali novo parado satirične reške skupine Let 3, secirali detajle in njihove pomene ter si vzklikali ŠČ! Hkrati pa pritrjevali retoričnim vprašanjem na družbenih omrežjih: Le kako to razložiti svetu? Ali kakor je video na youtubu pospremil Hrvat, živeč v Nemčiji, ki ga je znanec prosil za prevod: Kako naj mu povem, da se je en veleum spomnil, da bo zapel hrvaško abecedo?! Nekoliko drugačen, pa vendar podoben primer je pesem finskega predstavnika Käärije, ki se je hitro zataknila v ušesa in tam zganjala »ča ča ča ča« vse do konca finala. Najbolj zagreti so odprli uradno spletno stran in pritegnili z besedilom v finščini. In pri tem je najbolje tudi ostati, kajti v prevodu v angleščino besedilo nikakor ne dosega ravni, ki bi jo prosto po domišljiji. Za popolno tujko je pesem čisto navadna pivska himna, pa naj še tako išče globlje, kulturno pogojene interpretacije. Lahko pa je s prevodom tudi oplemenitena, kar je z nič besedami, a s plesnimi kretnjami pokazal tolmač britanske televizije BBC v angleški znakovni jezik Adrian Bailey, ki je nemudoma postal viralen. Tega prav tako ni mogoče ne opisati niti prevesti, prav gotovo pa so tudi tisti, ki pesmi niso slišali, lahko ob njej zaplesali. Pa še vsi drugi zraven.