Pisma bralcev in odmevi

Odgovor na Stališče Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Na stališče komisije, objavljeno v Delu 6. maja na 12. strani, odgovarjamo avtorji predloga omenjenega zakona (ZPPKŽ) pod okriljem Društva Srebrna nit, združenja za dostojno starost.

1. V uvodu Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (komisija) ugotovi, da je predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (zakon) »dobronameren«.

Tega spoznanja smo zelo veseli. Predlog zakona je od objave prvega osnutka (oktober 2021) do končnega predloga v procesu razprave namreč doživel vrsto sprememb. Zlasti pomembne so spremembe, ki so se oblikovale na podlagi pripomb in pomislekov zdravniških organizacij. Pomembna novost je razbremenitev izbranega ali lečečega zdravnika glede sodelovanja v postopkih pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Tu je še izključitev bolnikov z duševnimi boleznimi iz kroga upravičencev do PPKŽ, kar je komisija v svojem stališču povsem spregledala, ter obvezna vključitev psihiatra in notarja v postopek PPKŽ. Upamo, da je komisija kot dobronamerno prepoznala tudi osnovno namero zakona, da okrepi pacientovo avtonomijo in samostojno odločanje v zanj težkih odločitvah ob koncu življenja, ko njegova opešanost še bolj zamaje neravnovesje moči med njim in zdravstvenim osebjem.

2. Komisija zapiše, da zakon nima podpore slovenskih zdravniških organizacij, zdravnike obremenjuje s storitvijo, ki ji kodeks zdravniške etike izrecno nasprotuje.

Po logiki, da določena etična ali zakonska prepoved onemogoča njeno bodočo spremembo ali odpravo, ne bi bilo mogoče sprejeti nobenih novih etičnih pogledov in nobenega novega zakona. Kodeks zdravniške etike, ki so ga sprejeli zdravniki sami, nasprotuje PPKŽ. Tako zavezuje roke komisiji in zdravniškim organizacijam, saj jim domala prepoveduje, da bi lahko imele drugačno mnenje.

Vendar je tako v slovenskem kodeksu. Če bi šli v sosednjo Avstrijo, ne bi več ravnali v nasprotju z etiko svojega poklica, kajti tamkajšnji kodeks etike ne obsoja pomoči zdravnika pri prostovoljnem končanju življenja. Naj na kratko spomnimo, da današnji kodeksi etike v medicini postavljajo Hipokratova izhodišča v kontekst pravic pacientov, tega pa v središče zdravstvene obravnave, in ne več zdravnika, kot je bilo razumeti v preteklosti. Hipokratova prisega je bila najprej revidirana v okviru ženevske deklaracije, ki jo je sprejela skupščina Svetovnega zdravniškega združenja leta 1948, sledilo je še več sprememb, da bi sledile realnosti življenja. Danes ni več govora o dolžnosti zdravnika, da ohranja življenje, temveč kodeksi medicinske etike opredelijo zdravnikovo dolžnost po največjem možnem spoštovanju človeškega življenja. Človekove pravice in svoboščine ter iz njih izpeljane pacientove pravice pa v ospredje postavljajo spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, ilozofskih in drugih osebnih prepričanj in med drugim tudi spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju in pravici do preprečevanja in lajšanja trpljenja. Zakon prinaša le uresničevanje pravice do preprečevanja in lajšanja trpljenja! Vsi mi, ne le zdravniške organizacije se moramo soočiti z novo realnostjo, da del moči odločanja o življenju in njegovem koncu nosi tudi državljan, ki trpi zaradi neozdravljive bolezni, in ne le zdravnik, ki močno oblikuje ta konec, ter religije, ki za trpljenje na zemlji obljubljajo raj v nebesih.

3. Komisija »dvomi, da se bodo bolniki za prekinitev življenja, četudi na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov«. Enako jo skrbi tudi za starejše, ki bodo »deležni starističnega vrednotenja njihovih življenj in pritiskov, naj jih končajo«.

Zunanjih vplivov in pritiskov na odločanje res ni mogoče popolnoma preprečiti, a ti gredo lahko tako v smeri odloga smrti, ki pomeni več trpljenja, kot tudi njene pospešitve. Tako zunanje prepričevanje še ne pomeni, da so odločitve nesvobodne. Odločanje o morebitnih izsiljenih odločitvah naj komisija prepusti sodiščem, v skladu s svojo zavezo v stališču, da se bo vzdržala pravnih presoj. Nizozemska in belgijska sodišča doslej med nekaj deset tisoč izvedenimi tovrstnimi postopki še niso našla niti enega samega primera zlorabe tega instituta.

4. Komisijo skrbi tudi, da bodo ljudje z uveljavitvijo zakona zdravnika in medicinsko sestro »sprejemali drugače, ju povezovali s smrtjo, bremenili ju bodo morebitni kasnejši očitki vesti svojcev, vse na škodo njunega ugleda in poklicnega dostojanstva«.

Zdravstveni delavci, ki imajo pomisleke do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, bodo uveljavili ugovor vesti in ne bodo sodelovali. Tisti, ki bodo sodelovali, pa bodo prepričani, da je pomoč trpečemu bolniku, ki želi umreti, spoštovanje njegove volje in plemenito dejanje. Nekateri ljudje, ki zakona ne podpirajo, bodo nanje mogoče res gledali drugače. A zakaj bi bila ta sprememba pomembnejša in bi bolj krnila ugled obeh poklicev, kot ga med podporniki zakona že dolgo krni vztrajno zdravniško nasprotovanje njegovi uveljavitvi? Spomnimo, da je podpornikov po javnomnenjskih raziskavah veliko več kot prvih. Stališče komisije je pristransko in pozablja, da bo ugled obeh skupin med podporniki zakona najbrž zrasel.

5. Za črnogled prikaz prihodnosti, ki jo komisija vidi kot domnevno zakonitost spolzkega klanca zaradi verjetnega rahljanja začetnih pogojev, je komisija stopila v polje sociologije in tako zanikala svoje uvodno zagotovilo, da bo izpostavila samo vidike, ki se tičejo medicinske etike.

Zakonitost spolzkega klanca ne obstaja, saj je le splošno poimenovanje za pesimistične domneve glede prihodnosti, ki jih utemeljuje samo prepričanje avtorja te trditve. Taka ugibanja se včasih uresničijo, včasih pa ne. Ko so uzakonili umetni splav, so nekateri svarili pred katastrofalnimi posledicami, ki se niso zgodile. Podobna svarila o kaosu po dodelitvi volilne pravice ženskam so se prav tako izkazala za puhla. Povsem preverljivo pa je dejstvo, da v nobeni od držav, ki so že uzakonile pomoč pri končanju življenja, ni prišlo do družbenega propada.

6. Komisija poudarja pomen paliativne oskrbe in dolžnost lajšanja trpljenja, ki mora prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo. Opozarja, da prekinitev življenja ne sme biti institucionalizirana.

Prekinitev življenja je v Sloveniji že institucionalizirana z zakonom o pacientovih pravicah, ki bolniku omogoča odločitev o opustitvi zdravljenja, kar posledično prinese smrt. Med paliativnim lajšanjem trpljenja in prekinitvijo življenja odnos ni ali – ali, kakor misli komisija: lahko nastopi trenutek, ki ga komisija zavestno spregleduje, ko je edino možno lajšanje trpljenja prekinitev življenja. Zdravnikova dolžnost, ki mora prevladati, je dolžnost spoštovanja bolnikovih nazorov in njegovih prostovoljnih odločitev glede njegovega konca življenja. Vzdrževanje pacienta pri življenju proti njegovi jasni volji je nasilje.

7. S komisijo se strinjamo, da »ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe«.

Ne strinjamo pa se, da ta tveganja zadevajo le svet po uveljavitvi zakona. V sedanjem kaotičnem svetu se mnogim obeta neželena trpeča smrt in s tem tudi možnost, da bodo odločitve ob koncu življenja v njihovem imenu sprejemali drugi, nepooblaščeni, paternalistični akterji. Stališče komisije zapostavlja tveganja in možnosti zlorab, ki ogrožajo pacienta v sedanjem slabo reguliranem načinu sprejemanja odločitev ob koncu življenja. Zakon vzpostavlja strogo nadzorovani red in tako zmanjšuje možnost zlorab.

8. Komisija v zaključku zapiše, da zakona ne podpira in mu nasprotuje.

Odločitev obžalujemo. Zakon nikomur ničesar ne jemlje, nikogar ne ogroža, nikogar ne sili in po njegovem sprejetju bomo prav vsi na boljšem. To ni zakon, v katerem večina mladih in zdravih odloča o manjšini starih in bolnih, kot trdijo nekateri. Nasprotno: danes smo v položaju, ko manjšina (zdravniki) želi odločati o tem, kaj je dobro za vse državljane. Zakon daje vsakemu državljanu pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, res pa je, da jo bo uporabila le manjšina državljanov. Tega ne zmore zanikati niti mnenje komisije, ki se posveča branjenju prepričanj tradicionalistov, in ne reševanju problemov pacientov. Skupina za pripravo ZPPKŽ v Srebrni niti – združenju za dostojno starost: Brigita Skela Savič, Igor Pribac, Andrej Pleterski, Luka Mišič, Dušan Keber

Interventno podaljšanje rudarskih pravic za tri leta

Delo je 12. maja na 10. strani objavilo članek z zgornjim naslovom.

Še vedno se postavlja vprašanje, kako zaključiti rudarjenje na površinskih kopih, kot so gramoznice, kamnolomi, glinokopi, natno-plinske vrtine in rudniki.

V rudarskem zakonu iz leta 1999 smo že opredelili zakonske in tehnične postopke, kako zaključiti rudarska dela, da se opusteli rudarski objekti in deponije jalovine lahko uporabijo za ustrezne koristne namene. Tako se lahko z vodo napolnjene gramoznice uporabijo kot jezera za turistične namene, nanje se lahko namestijo celo splavi s plavajočimi sončnimi paneli. Prav tako se opuščeni kamnolomi lahko namenijo za sončne elektrarne ali proizvodne obrate, tudi za šport – na primeru italijanskega Sesljana pa celo kot apartmajsko naselje. Opuščeni rudniki so lahko uporabni kot muzejski objekti ali črpališča pitne vode, morda tudi za shranjevanje radioaktivnih odpadkov. Opuščene natno-plinske vrtine (v Prekmurju jih je več kot 250) se lahko uporabijo kot bodoče termomineralne vrtine ali pa za skladiščenje plinov, pa tudi kot vročevodne vrtine.

Možnosti je torej veliko, vsekakor pa je končno namembnost treba opredeliti v rudarskem projektu, tako da se rudarjenje izvaja z namenom koristne uporabe površine oziroma jame po končanem rudarjenju. Podaljšanje rudarskih pravic se lahko dovoli tudi izjemoma, da se koncesionarja zadolži rudarski objekt spraviti v obliko, ki ustreza okolju in občinskim prostorskim aktom.

Matjaž Cerovac, upokojeni glavni republiški rudarski inšpektor, Letuš