Izguba državnega plačnega kompasa
Potem ko so nadzorniki Slovenskega državnega holdinga (SDH) marca letos predsedniku in članu uprave družbe z aprilom zvišali osnovni plači za šest oziroma pet tisoč evrov bruto, je ta teden iz državnega upravljavca prišla skesana novica: uprava sama je nadzorni svet pozvala, naj jim plače vrne na staro višino, ker da »ne želi, da bi glede na družbenopolitične razmere ta dvig plač kakorkoli negativno vplival na uspešnost socialnega dialoga o plačah v javnem sektorju oziroma da bi ga za doseganje svojih ciljev izrabljala katerakoli interesna skupina«, in še, da ne bi »takšna izpostavljenost SDH negativno vplivala na učinkovitost delovanja družbe in izvajanja njenih nalog«. Žiga Debeljak bo tako spet prejemal 12.800 evrov bruto, Janez Tomšič pa 11.500.
To je bil že drugi polom pri poskusu zvišanja plač šefom SDH. Kaže, da sta tudi sedanja člana uprave kot že njuni predhodnici leta 2018 po dvigu plač popustila pod pritiskom javnosti in politike. Predstavniki sedanje koalicije so namreč tudi tokrat kar tekmovali, kdo se bo bolj zgražal nad omenjenim poviškom. Nova plača je bila v primerjavi z minimalno nedvomno kar visoka, v primerjavi s plačami drugih direktorjev v državnih družbah pa niti ne tako zelo, sploh če upoštevamo, da uprava ni več tri, ampak le še dvočlanska, obseg premoženja v upravljanju pa se je po pripojitvi slabe banke in z dodatnimi naložbami povečal. Verjetno pa bi bilo višjo plačo bolj smiselno vezati na doseganje rezultatov, kar je v tako politično kontaminirani instituciji, kot je SDH, najboljše zagotovilo, da se bo morda le sledilo profesionalnim standardom.
Plačni zaplet v SDH pa gotovo ni najboljša novica za šefe drugih državnih družb, kjer so prejemki omejeni s tako imenovanim Lahovnikovim zakonom. Ta sistem, ki plače menedžerjev ureja z večkratnikom povprečne plače v družbi, velja že od vse leta 2010. In čeprav vsi pristojni ugotavljajo, da bi bilo treba sistem prevetriti, ker da je preživet in nestimulativen, do zdaj nihče ni zbral političnega poguma za to. In umik poviška v SDH nakazuje, da ga tudi zdaj ni.
Primerjanje urejanja plač članov uprav državnih družb in javnega sektorja, kar so izpostavljali tudi člani koalicije, pa kaže bodisi na popolno nerazumevanje bodisi na prvovrstno demagogijo. Še posebno ker se v reformi plač javnega sektorja spet pogajajo le o višini prejemkov in njihovih razmerjih, ne pa tudi o storilnosti, ki bi morala biti pravzaprav podlaga pogovorov. Zdravniki opozarjajo, da nočejo biti enako plačani kot docent na fakulteti, ki da ima šest ur delovnih obveznosti na teden. To je razumljivo, a pravo vprašanje ni višina plače, ampak zakaj ima zaposleni tako malo obveznosti, ali bi jih lahko imel več in kaj počne v preostalem času. Nobena skrivnost ni, da ne le zdravniki, ampak tudi nekateri visokošolski profesorji na veliko postransko služijo s svojimi zasebnimi posli ob redni službi na fakulteti. Razlika je le, da se to prvim očita, drugim pa ne.
Zunanji opazovalec se tako ob spremljanju vseh teh plačnih nesmislov v javnem sektorju in državnih družbah, ne more znebiti vtisa, da sta politika in del javnost pri tem popolnoma izgubila kompas ter da ne vesta več, ne kje je sever ne kje je jug.
Primerjanje plač članov uprav državnih družb in javnega sektorja kaže na popolno nerazumevanje ali na prvovrstno demagogijo.