Živi ogenj gledališča

21. DEL

Bistvene spremembe, ki so se me najbolj dotaknile in me še skelijo, niso na strani sprememb v formi, niti nimam zadreg pri vseh vsebinah, ki jih sodobno gledališče obravnava, dobrodošla se mi zdi pestrost vsebin, zlasti pozdravljam umetniške izraze mladih, ki s svojo gledališko poetiko smelo in pogumno delajo družbeno kritične predstave, ki odprto govorijo o resnih družbenih nevarnostih današnjega časa, zelo razočarana pa sem nad spremembo, ki jo je prinesel neoliberalni čas. Stegnil je svoje lovke in posekal spoštovanje profesionalnega dela. Načel je zdravi profesionalizem, pristnost medčloveških odnosov, solidarnost, navezanost, pripadnost, lojalnost. Vse je podobno kaosu in histeriji, narediti čim več s čim manj časa in denarja, s čim manj ljudmi, tudi s tistimi, ki dela ne znajo profesionalno dobro opraviti, ker človek nenadoma ni več ustvarjalec, ni umetnik, je

strošek. Na eni strani imamo tako razbohoteno birokracijo, ki kopiči na že preživele modele nove birokratske zahteve, na drugi strani pa človeka, ki hoče ustvarjati, zna in ima kaj povedati. To je le odsev, kako malo je danes umetnost družbeno pomembna in kako malo je zanimiva za politiko. A časi se, kot rečeno, vrtijo, in zadnji bodo prvi! Kakšno bo gledališče, je odvisno od ljudi, ki bodo to gledališče ustvarjali ali ga ustvarjamo.

Dober večer, gledališče

Dober večer, gledališče, nocoj je tvoj praznik. Nimaš rojstnega dneva, in vendar si živo. Od nekdaj. Vsi, ki živimo zate, verjamemo, da boš večno, čeprav vsak večer umreš. Ko ugasnejo luči in občinstvo odide, si le zid, zavesa, deska ... A vsak dan te znova spremenimo v živost, celo v rado-živost! Rodiš se iz vere, da si dragoceno in da imaš smisel. Da si nujno. Zato te želimo kar naprej izumljati – iz notranje potrebe, ludistične strasti ali hrepenenja po lepoti. Stkano si iz sanj velikih poetov, iz znoja naših teles, iz mesa naših misli, iz krvi naših čustev.

Pozdravljam te nocoj, današnje gledališče! Slovensko gledališče in gledališče na vseh celinah, gledališče bleščečih ali improviziranih odrov, gledališče pod zlatom lestencev ali pod milim nebom, povsod, kjer je nocoj predstava ali vaja – si in zahtevaš celega človeka na odru, za odrom in v dvorani. Zato pozdravljam tudi tebe, občinstvo! Ti si soustvarjalec gledališča. Vedno sprejemaš in vračaš. Kakšna lepota, ko tudi ti odpreš svoje čute, pamet, srce. Ko se med nami vzpostavi pristen stik, zadrhti prašni zrak in se ustvari magija. Zanjo je igralec željan tvegati: rad iztrga iz sebe vso spečo energijo, rad stopi na oder kot vrvohodec na žico, čuti pod seboj globino in nevarnost, nad seboj pa neskončnost neba … Ta hoja je življenja njegov'ga

magistrale. Gledališče, bodi mu naklonjeno, kajti neznosno je biti igralec, ki ne igra. Dovoli mu, da živi. V vsaki gesti, besedi, pogledu, premolku. Naj bo njegov izraz ena sama svoboda, pa čeprav polaga le samega sebe večer za večerom v isto strugo besed in v isto redosled prizorov. Ko vanj elegantno zajame še prodorno misel, jo osveži z renesanso čutov in z razsvetljenim duhom in ko ima kaj povedati, tedaj tudi igralčeva roka kuje svet!

Gledališče, ti si posvečena norost, prostor neskončnih možnosti in čas nenehne disciplinirane dolžnosti. Vedno znova stavimo nate, tvegamo, igramo to seksi ruleto, mečemo vanjo svoja čustva, čeprav vemo, da se kolo ne bo nikdar ustavilo in je dobitek le Hekuba. Iluzija. Kakšna sreča!

Poslanica ob svetovnem dnevu gledališča. Gledališki list SNG Drama Ljubljana, št. 10, 2012. www.zdus.si

Novo leto v gledališču

Doživeti novo leto v gledališču je za nas, gledališčnike, nekaj običajnega. Veliko silvestrskih večerov smo in bomo preživeli na odru. Toda kljub temu je tudi za nas silvestrska predstava nekaj prazničnega. Navadno je tudi publika nekoliko različna, morda kdo zaide v gledališče po dolgem času, marsikateri otrok celo prvič, in vse to se zazna in daje občutek nečesa novega, prazničnega. V zraku je čutiti pričakovanje.

Če bi človek suho razmišljal, bi rekel, da čas obrne le list na koledarju, da pa se vse ostalo ne menja. Res je, dramatika nas uči, da strasti ostanejo strasti in da človek svoje nravi ne menja zlahka. A kljub temu se ujamemo v past praznovanja, kar ima svoj čar. Včasih se nam v gledališču pridružijo naši domači, pridejo še prijatelji in vzdušje je vselej vzneseno in veselo. In ne morem drugače, kot da pomislim, da je pravzaprav vsaka predstava svojevrsten obred in je zato tudi praznik, enako kot silvestrski večer.