Kaj si nekateri dovolijo!

Temu, na kar sem že ostro reagiral v četrtek zvečer v Odmevih na TV Slovenija (na grožnje nekaterih ustavnih sodnikov, predvsem ddr. Jakliča, da bodo sprejetje sklepa, s katerim se ne strinjajo, preprečili z odhodom s seje), moram dodati še nekaj. Morda še hujše kot ta napovedani bojkot odločanja (torej kršitev temeljne dolžnosti ustavnega sodnika, da sodeluje pri odločanju o vprašanjih na dnevnem redu) je zame namreč to, kar pa si je (v ponedeljek v Pirkovičevi oddaji Arena) dovolil bivši ustavni sodnik Zobec: ta skrajno nedopustni (napovedani) bojkot odločanja razglasiti celo za vrlino – da naj bi bili ti sodniki to celo dolžni narediti, češ da so lahko samo še na ta način večini preprečili, da bi sprejela neko očitno in hudo protiustavno odločitev (da dosedanje začasno zadržanje izvrševanja zakona o RTV v novonastalih okoliščinah preneha).

To, kaj si on ali jaz misliva (popolnoma nasprotno) o tem, ali bi bila taka odločitev skladna z ustavo ali ne, je lahko za komentiranje take odločitve, če bi bila sprejeta, seveda prav zanimivo. Toda Zobčevo mnenje bi bilo lahko le kritika sprejete odločitve, moje pa njen zagovor

– kaj v tem spornem vprašanju obvelja kot skladno z ustavo, pa bo odločila zahtevana večina ustavnih sodnikov. V imenu države o tem odločajo sedanji ustavni sodniki, ne nekdanji – drugače v ustavni demokraciji sploh biti ne more.

Upajmo seveda, da bo preostala sedmerica ustavnih sodnikov zdaj našla vsaj pet glasov za končno odločitev o skladnosti ali neskladnosti spornega zakona o RTV z ustavo. Če to prav v kratkem ne bi bilo dosegljivo, pa lahko seveda pride tudi do odločanja o prenehanju dosedanjega zadržanja izvrševanja tega zakona v zdaj nastalem spremenjenem položaju. In če bi do tega prišlo, bi bilo vnaprejšnje insinuiranje, da bo taka odločitev sprejeta »kar tako«, brez temeljite utemeljitve ustavnopravnih razlogov zanjo, huda žalitev ustavnega sodišča in sodnikov, ki bi tako odločitev sprejeli. Tudi dr. Ernest Petrič je v najinem pogovoru v Odmevih večkrat poudaril, da mora kakršnokoli odločitev v nastalem položaju sprejeti ustavno sodišče – in da mu pri tem tudi on povsem zaupa.

Leta 1992 so številne države sveta priznale Slovenijo kot sebi enakopravno državo, članico mednarodne skupnosti držav. Tako smo postali narod s svojo suvereno državo, torej nacija, kot je dejal Tine Hribar. Suverenost je za vsak narod izjemen dosežek, ki omogoča članstvo v OZN in vseh drugih mednarodnih ustanovah. Slovenski jezik je postal formalno enakopraven z drugimi jeziki v mednarodnem komuniciranju. Naši športniki nastopajo pod našo, slovensko zastavo. Vse to nas upravičeno navdaja z velikim ponosom.

Zasluge za nastanek suverene države v letih 1991–92 ima mnogo predhodnih generacij Slovencev. Zagotovo je velik mejnik nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je omogočila Slovencem gospodarsko, kulturno in izobraževalno osamosvojitev od germanske prevlade. Največji doprinos za nastanek suverene države pa gre partizanskemu osvobodilnemu uporu in socialistični revoluciji, ki nam je leta 1945 dala svojo državo, Ljudsko republiko Slovenijo (LRS) v sestavu suverene zvezne države Jugoslavije.

LRS je v sklopu suverene Jugoslavije osvobodila in okupirala Primorsko, ki je bila od rapalske pogodbe leta 1920 del suverene države Italije. Na podlagi pravice do samoodločbe narodov je dosegla, da je italijanski parlament leta 1978 na podlagi osimske pogodbe priznal, da je Primorska postala mednarodnopravno del Jugoslavije in s tem Slovenije. Sedanji suvereni državi Sloveniji pa ni uspelo od Hrvaške izterjati niti Savudrije, ki je bila do leta 1954 del Piranske občine. LRS je v sestavu Jugoslavije dosegla, da smo bili podpisniki avstrijske državne pogodbe (ADP) in tako z mednarodno pogodbo zagotovili pravice slovenske manjšine na Koroškem. Suverena država Slovenija si v tridesetih letih ni drznila niti prijaviti depozitarju (Rusiji) nasledstvo Slovenije na ADP. Nekoč se je LRS v Jugoslaviji uprla hegemoniji Sovjetske zveze, ZDA, Nemčije (Hallsteinova doktrina) in povezovala s celotnim svetom, danes si suverena država Slovenija ne drzne prizadevati niti za mir v Evropi.

Slovenija je danes manj samostojna, manj neodvisna in manj osamosvojena kot nekdanja LRS/ SRS v Jugoslaviji. Je pa danes Slovenija suverena država, ki sme početi to, kar ji nadrejeni gospodarji dovoljujejo.

Muzej osamosvojitve bi bil za Slovenijo polomija, če bi prikazali dejanske dosežke suverene države Slovenije v zadnjih 30 letih. Nasprotno, predlagam ustanovitev samostojnega muzeja nastajanja suverene države Slovenije. Prvo poglavje naj bi se začelo z ustanovitvijo države SHS, drugo z nastankom Osvobodilne fronte 27. aprila 1941, tretje s 57. številko Nove revije leta 1987 in naj se zaključi leta 1992.

Vsakemu poštenemu političnemu zgodovinarju je popolnoma jasno, da bi brez revolucije, samo z uporom proti okupatorju, Slovenci po vojni živeli zgolj v eni od pokrajin Kraljevine Jugoslavije. Danes bi bila usoda Slovencev podobna Kataloncem v Kraljevini Španiji. Velika trojica (Stalin, Roosevelt, Churchill) so sklenili, da bo povojna Evropa obnovljena v celoti v predvojnih mejah z izjemo SZ, Poljske in Nemčije. Samo mogočna jugoslovanska vojska s Titom na čelu je izsilila priključitev Primorske in ustanovitev moderne socialistične federativne države Jugoslavije. Slovenija je postala ena od zveznih držav, ki je v sestavu Jugoslavije ustvarila vse potrebne pogoje za nastanek lastne suverene države leta 1991. Teritorialna obramba (TO) je bila produkt Socialistične republike Slovenije, brez nje nam tudi leta 1991 ne bi uspelo do suverenosti. Zato tudi tem fantom iz TO tako kot očetom LRS/ SRS pripada naša iskrena zahvala.

Spomenik suverenosti RS lahko stoji samo ob boku Spomenika revolucije na Trgu republike v Ljubljani. Brez revolucije, ne glede na njene številne temne strani, suverene slovenske države danes ne bi bilo. Šempeter pri Gorici

Bolje ne bo nikoli …

Film z zgornjim naslovom – s simpatično vsebino – se je končal v zadovoljstvo gledalcev. A za »deželo na sončni strani Alp« menim, da je do zadovoljstva naroda še daleč. Še posebej, ko hočejo razni »Lojzeti, Kacoti, Igorji, Dimsiji in Džidžiji« prikazati samostojno državo kot njihov lastni produkt! V svoji samovšečnosti seveda niso toliko objektivni, da bi se ob svojih promocijah zaslug in pomembnosti ozrli tudi na napake in moralno ter materialno škodo, ki so jo povzročili. Slednjega je nedvomno veliko več, kot si želijo priznati, a na srečo »narod naš dokaze hrani«.

Naš spomin zadnjih petnajst let pomni besede, napačna dejanja in odločitve, lastne promocije in zdrse našega nekdanjega predsednika Pahorja. Pa se je možakar spet pojavil na malem ekranu in modroval o svojih uspehih glede sprave, ki je le »malček« stran od realizacije. Puhlica na puhlico, najbolj pa njegova primerjava, kaj bi bilo, »če se bi Nemci odpovedali spominu na holokavst«, ko je tu naredil primerjavo s »spominom na žrtve komunističnega nasilja«. Sveta preproščina (ne)odgovorne osebe, ki sicer med pozitivnimi dejanji nikoli ni obsodila negativne in razdiralne politike nekdanjih (v njegovem času aktualnih) vlad in njihovih politikantov.

Milijonske žrtve nacističnih pogromov se številčno res ne morejo primerjati z žrtvami slovenskega naroda med in po drugi svetovni vojni, a ne glede na to je vsaka žrtev, taka ali drugačna, sveta, njihovim svojcem vredna spomina. Zgoraj omenjena oseba je »malček« nakazala pot k spravi, a po mojem mnenju premalo. Zakaj? Če se že predlaga dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, naj se predlaga tudi dan spomin na žrtve belogardizma, dan spomina na žrtve domobranstva in navsezadnje tudi na žrtve domačih izdajalcev!

Kaj, če se o tem dogovorita oba aktualna »jezdeca slovenske apokalipse«?

Najbolj prikladno romantične in gledljive so zgodbe, ki jih uprizorijo levosredinski politiki.

Top zgodba je trenutno »najstniško« pričkanje med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in predsednico države Natašo Pirc Musar.

Da ne bi tovarištvo dokončno izpuhtelo, naj za vlogo mediatorja v zbliževanju različnih stališč zaprosita skupnega podpornika Milana Kučana.