Če ne bi imel podpore, ne bi šel z glavo skozi zid
Luka Kuralt, trener pri JK Bežigrad, o podvigu Andreje Leški na SP v Dohi, drugih varovancih, načrtih za naprej, ciljih ...
Andreja Leški je slovenskemu judu pred slabima dvema tednoma v Dohi priborila 15. kolajno na svetovnih prvenstvih, pod njo pa se je kot trener podpisal Luka Kuralt. Za 28-letnega Ljubljančana, ki je letos prevzel vodenje članske ekipe pri JK Bežigrad, je to največji uspeh v tej vlogi. Toda z njim se – kot je med drugim zatrdil v pogovoru za Delo – ne namerava zadovoljiti. Čestitke za uspešen trenerski ognjeni krst na članskem SP. Kako ste ga doživeli?
Hvala za čestitke! Ker sem bil prvič kot trener na tem tekmovanju, je bilo to zame nekaj novega. Prvenstvo sem doživljal kot vsako drugo tekmo, svoje varovance sem poskušal čim bolje pripraviti na dvoboje, vzdušje in rezultati prihajajo za menoj. Kako velik uspeh je dosegla Andreja, sem se začel zavedati po vrnitvi domov. V Dohi smo dobili novo potrditev, da se lahko enakovredno kosamo z vsemi najboljšimi judoisti na svetu. To je bil zelo dober uvod v moje trenersko delo na najvišji ravni in na tem lahko gradimo naprej.
Leškijeva je med drugim izjavila, da je prav čutila, kako zelo ste verjeli vanjo.
Resnično sem verjel vanjo, navsezadnje je v preteklosti že dokazala, česa je sposobna. Za nameček ima bogato znanje juda in obvlada široko paleto tehnik. Kadar se zbere za tekmo in osredotoči na dvoboje, lahko doseže lepo uvrstitev, kakor ji je to znova uspelo tudi na SP.
Zanimivo, da je po sanjski sezoni 2021 in rezultatski krizi, s katero se je spopadala lani, zablestela na najpomembnejšem letošnjem tekmovanju.
Kakor je tudi sama rekla, se ji je po olimpijskih igrah v Tokiu, na katerih ni mogla nastopiti zaradi pravila, po katerem lahko v sleherni kategoriji tekmuje le po en judoist iz vsake države, malo podrlo. Pojavile so se tudi poškodbe, ki so motile njen trenažni proces. Na srečo so priprave za Doho minile brez večjih težav, tako da je lahko dobro trenirala. V Katar je odpotovala vrhunsko pripravljena, kar se je videlo tudi na blazinah.
Omenili ste njeno širino. Katere so še njene prednosti?
Kadar je pod pritiskom, mu zlepa ne podleže. Takrat se zna še posebej dobro pripraviti za tekmovanje.
Kako ste bili zadovoljni s preostalimi tremi varovanci Kajo Kajzer, Patricijo Brolih in Martinom Hojakom?
Ocenjujem, da so bili vsi štirje, vštevši Andrejo, zelo dobro pripravljeni. Na žalost je Martin že med prvim dvobojem storil napako, ki ga je stala napredovanja. Kaja in Patricija sta prikazali dobre borbe, prva je ugnala dve močni tekmici (Poljakinjo Julio Kowalczyk in Portugalko Telmo Monteiro), ki že imata kolajne s svetovnih prvenstev in drugih tekmovanj. Na žalost je potem izgubila s poznejšo inalistko, Japonko Haruko Funakubo.
Brolihova pa je morala po uvodni zanesljivi zmagi priznati premoč Izraelki Inbar Lanir, ki se je potem ovenčala z naslovom svetovne prvakinje.
Kmalu po vrnitvi iz Katarja ste spet zavihali rokave in se začeli pripravljati za naslednje tekme v svetovnem pokalu.
Drži, že čez nekaj dni se odpravljamo na turnir za veliko nagrado v Linzu (med 25. in 27. t. m.), na katerem bo prav tako možno osvojiti dragocene točke v kvaliikacijah za OI v Parizu. Andreja, Kaja, Patricija in Martin, ob njih pa bo nastopil tudi mladi Juš Mecilošek, bodo poskušali poseči po čim boljših uvrstitvah, si z njimi (še) izboljšati položaje na lestvici, ki bi lahko na naslednjih tekmah prinesli na papirju lažje tekmece.
Vodenje članske ekipe pri bežigrajskem klubu ste prevzeli letos, nad mlajšimi judoisti pa ste bedeli že prej, kajne?
Da. Ko sem leta 2014 končal športno pot, sem pri JK Bežigrad postal trener mlajših selekcij. Od takratnih varovancev jih zdaj že nekaj trenira skupaj s člansko ekipo.
Zakaj ste sklenili kariero? Razlogov je bilo več. Eden od njih je bila zagotovo poškodba, ob njej pa so mi tudi študijske obveznosti na fakulteti za šport preprečevale, da bi se lahko stoodstotno posvetil judu. Potem ko sem okreval, sem se poskušal sicer vrniti, vendar pa sem izgubil stik z vrhunsko ravnjo. Zaradi tega sem se odločil za prehod v trenerske vode, vendar si nisem predstavljal, da bom že tako kmalu postal glavni trener. To priložnost sem dobil, ko vodstvo kluba ni podaljšalo sodelovanja z uzbekistanskim strokovnjakom Andrejem Šturbabinom. Ker sem že prej pomagal in delal z njimi, zame prehod ni bil velik. Verjetno je bil večji za športnike, saj se način dela vendarle nekoliko razlikuje od prejšnjega. Pred kratkim sem se sicer odločil še za magistrski študij menedžmenta v športu na ekonomski fakulteti. Čeprav bo težko usklajevati vse skupaj, bom poskušal to zaključiti v naslednjem letu.
Ali ste imeli kakšne pomisleke pred prevzemom članske ekipe? Seveda! Ker sem še mlad trener, letos bom dopolnil 29 let, sem se zavedal, kakšna odgovornost je na meni. Če ne bi imel podpore v klubu in mi ne bi dali priložnosti tekmovalci, je ne bi sprejel, saj ne bi šel z glavo skozi zid. Na srečo imam okrog sebe – to moram povedati na glas – super ekipo. Odlično sodelujemo z drugimi trenerji, strokovnjaki za telesno pripravo, svetovalci za prehrano, izioterapevti, maserji.
Resnično sem verjel v Andrejo, navsezadnje je v preteklosti že dokazala, česa je sposobna.
Glavni cilj so olimpijske igre?
Da, na poti do njih pa nas čaka več manjših ciljev, med njimi masters v začetku avgusta v Budimpešti in nato evropsko prvenstvo v začetku novembra v Montpellierju. Potem pa se bomo že bolj ali manj povsem osredotočili na OI.
Do kam segajo vaše sanje? Do olimpijske kolajne.