Akrobatski stilist
V74. letu starosti je na svojem domu na Floridi za posledicami raka na požiralniku umrl eden najpomembnejših britanskih pisateljev Martin Amis. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Money (Denar), London Fields (Londonska polja), Časovna puščica in Hiša srečanj, slednji dve sta prevedeni tudi v slovenščino. Napisal je 14 romanov in dve zbirki kratkih zgodb. Po romanu The Zone of Interest, ki govori o ljubezni v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz, je režiser Jonathan Glazer posnel film, ki ga prav te dni predstavljajo na filmskem festivalu v Cannesu.
Martin Amis je bil po sili razmer dolgo predvsem obetavni sin veliko bolj slavnega očeta Kingsleyja Amisa. Rad je rekel, da če bi se rodil v času svojega očeta, bi pisal njegove romane, tako kot bi njegov oče, če bi se rodil generacijo kasneje, pisal njegove. Leta 1974 je bil star 24 let, ko je za roman The Rachel Papers dobil prestižno nagrado Somerseta Maughama, in kmalu je postal ime, ki se ga omenja skupaj z drugimi enfants terribles angleške proze osemdesetih – v druščino sodijo še Angela Carter, Ian McEwan, Salman Rushdie, Julian Barnes … V svojih zgodbah je rad provociral. Njegov literarni slog je mešanica humorja in groteske, angažmaja in distance, stilistične bravuroznosti in jezikovne inventivnosti, ki namenoma krši žanrske norme. Bil je akrobatski duhovitež in njegovo pisanje je vedno kljubovalo gravitaciji klasične proze. Ob koncu osemdesetih se je začel intenzivno ukvarjati s tematiko atomske energije ter njene nevarne usodnosti in o tem pisal v zbirki kratkih zgodb Einstein's Monster. Rad se je družil z novinarjem in esejistom Christopherjem Hitchensom, ki je bil njegova sorodna duša in s katerim se je pogosto boril v polemikah, in to z zelo ošiljenim svinčnikom. Rad je tudi rekel, da je njegov pravi literarni oče ameriški pisatelj Saul Bellow, čigar dela je oboževal.
Bil je odličen esejist in novinar, pisal je o videoigrah, literaturi, pop kulturi, politiki in tudi o Stalinovih zločinih. Zaradi nekaterih izjav so ga obtožili, da je islamofob, zaradi načina življenja pa so mu očitali, da je mačo. Tako kot njegovega očeta se je namreč tudi Martina prijel sloves vnetega, čeprav nestalnega ljubimca. Po lastnih besedah je z osvajanjem žensk začel pozno, dokler slavna urednica Tina Brown ni spustila njegovega velikega apetita do žensk na svobodo. Po tem nobena ni bila več varna pred njegovim šarmom, žal pa so začele medije bolj zanimati njegove avanture kot njegovi romani. Ljubil je uspešne in pametne ženske, všeč so mu bile takšne, do katerih je čutil strahospoštovanje, in takšne, ki so imele zlobne oči, kot je sam dejal. To so bili še časi, ko so pisatelji z uspešnicami služili milijone, zato je živel kot zvezdnik. Rad je rekel, da je smrt vedno zaposlena, in nikoli ne vemo, kako velike načrte ima za nas – in ni se motil.