Kako morskega psa spremeniti v delfina
Problem Zahoda je, da vztrajno noče spoznati Kitajske, ne boljše ne slabše od takšne, kakršna je v resnici
Čeprav je bilo vrhunsko srečanje voditeljev držav ali vlad najmočnejših gospodarstev, zbranih v skupini G7, minuli konec tedna zaznamovano s prisotnostjo Volodimirja Zelenskega in novicami iz Bahmuta, katerega uničenje je ukrajinski predsednik primerjal s Hirošimo po jedrskem bombnem napadu, so bili vsi udeleženci zasedanja osredotočeni na Kitajsko.
Resda je bila Rusija ena od glavnih tem na dnevnem redu, in to ne samo, ko so govorili o novi pomoči v orožju, ki se jo pripravlja za Ukrajino, temveč tudi, ko so vodstvu v Pekingu poslali skupno sporočilo: »Pozivamo Kitajsko, naj pritisne na Rusijo, da bo ustavila vojaško agresijo in nemudoma, popolnoma in brezpogojno umaknila svojo vojsko iz Ukrajine.«
Toda zdelo se je, da so hotele članice G7 s tem pozivom prej izraziti bojazen, kar zadeva pravo naravo kitajskega režima, o katerem Zahod ni prepričan, ali je podoben ruskemu ali morda še nevarnejši od njega. Na kratko povedano: to je bil še en poziv Pekingu, naj sname masko in pokaže pravi obraz, da bi se lahko Zahod končno odločil, ali bo z azijsko silo gradil »konstruktivne in stabilne odnose«, kot je zapisano v skupni izjavi, in da bi si lahko vsaka država članica G7 sama raztolmačila, kaj točno pomeni »de-risking«, kar bi lahko približno prevedli kot 'zmanjšanje tveganja', v poslovanju s Kitajsko.
Kar zadeva Rusijo, so kitajski funkcionarji nemudoma odgovorili, da ne sme nikomur, še zlasti pa ne zahodnim silam, pasti na pamet, da bi učil Kitajsko, kako naj se postavi v odnosu do sosedov. Hkrati so v Pekingu objavili, da danes prihaja na obisk ruski premier Mihail Mišustin, in to z več deset gospodarstveniki in tajkuni, med katerimi so nekateri na ameriškem črnem seznamu.
Ključna točka, ki se je Zahod nikakor ne more naučiti, je, da se Kitajska že ima za velesilo z jasno določeno identiteto, nacionalnimi interesi, daljnosežnimi cilji in vizijo prihodnje svetovne ureditve. Zato Peking ne bo sprejel Rusije z odprtimi rokami ali jo obsodil samo zato, ker bi to hotela sedmerica močnih. Do nje se bo vedel kot velesila, ki nima stalnih prijateljev, a ima zelo trdne interese. Podobno se vede tudi Indija.
Zelenski in Modi
Med bivanjem v Hirošimi se je Zelenski sestal tudi z indijskim premierom, ki je bil na zasedanju gost, in poskušal v pogovoru z njim dobiti jasnejšo obsodbo Kremlja in Putina. Narendra Modi je z velikim razumevanjem podprl Ukrajino, njeno neodvisnost in ozemeljsko celovitost, vendar ni niti z besedo obljubil, da bo izvajal sankcije proti Rusiji, od katere Indija kupuje največ orožja in velik del goriva.
Brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, ki je bil prav tako gost na vrhunskem srečanju, se ni sestal z Zelenskim, ker, kot je dejal, ukrajinski predsednik ni pokazal niti najmanjšega zanimanja za mirovna pogajanja z Rusijo. Ne samo azijski sili, temveč tudi celoten globalni Jug ima o ukrajinski krizi svoje mnenje, ki se bistveno razlikuje od stališča Zahoda do tega, kako bi se moral spor končati.
Vse te razlike so v resnici manevrski prostor pred Kitajsko, ko jo bo skupina G7 potisnila ob zid in od nje zahtevala … nekaj … karkoli … Sedmerica močnih je v sklepni izjavi med drugim zahtevala, da se mora Kitajska »vesti po mednarodnih pravilih«, pa tudi, naj v trgovinski izmenjavi ne uporablja politike »ekonomske prisile«, da ne rečemo izsiljevanja.
Najpomembnejše sporočilo, ki ga je lahko Peking razbral iz skupnih izjav sedmerice velikih, je, da nobeden od njih (in tudi vseh sedem skupaj) ne ve, kako ravnati z močno Kitajsko. Še manj pa, kako ravnati brez nje. Dokler je bila Kitajska predvsem globalna delavnica vseh mogočih izdelkov z zahodnimi blagovnimi znamkami, je velikim pravzaprav ustrezalo, da ni upoštevala mednarodnih pravil, da ni spoštovala delavskih pravic, da je bila gluha za ekološke standarde in da je na svetovnem trgu dušila majhne proizvajalce, ki niso bili sposobni doseči tako nizkih cen dela, surovin ali proizvodnje.
Veliki beli morski pes
Kitajska je veliki beli morski pes, ki ga hrani Zahod, je zatrdil nekdanji pomočnik svetovalca za nacionalno varnost Donalda Trumpa in eden od vrhunskih poznavalcev azijske velesile. »Videli smo mladiča morskega psa in mislili, da ga lahko spremenimo v delfina,« je v intervjuju za Nikkei izjavil Matt Pottinger, ki je zdaj gostujoči profesor v Hooverjevi instituciji pri univerzi Standford. »Vztrajno smo ga hranili in morski pes je bil vse večji. Zdaj imamo pred seboj strah zbujajočega velikega belega morskega psa.«
Če bi v minulih desetih letih bolj pozorno prebirali govore kitajskega voditelja Xi Jinpinga, je dejal Pottinger, bi vedeli, da je bil od nekdaj prepričan, da bo kapitalizem neizbežno kolabiral in da bo zmagal socializem. Pa vendar, je Kitajska kriva, da je ameriški predsednik Joe Biden prišel v Hirošimo s polno glavo problemov in nato iz Japonske pohitel domov, da bi se posvetil vprašanju zgornje meje zadolževanja? In ali je veliki beli morski pes pošast, ki bo zagrizla v roko vsake države, ki ima devizne rezerve v dolarjih, valuto pa vezano na dolar, če se republikanci in demokrati ne bodo dogovorili, za koliko se sme dolg povečati?
Tudi če sta imela Marx in Engels prav, se kapitalizem s problemi ne srečuje zaradi kitajskega komunizma. ZDA pa tudi Evropa imajo največjega sovražnika v sebi. Hkrati Zahod ves čas izvaja napačne izračune o tem, koliko lahko Kitajsko potisne ob zid. Azijska sila – točno tako kot veliki beli morski pes – v divjem oceanu nima zaveznikov. Ima pa čedalje širši prostor za gibanje v odprtih vodah, v katerih se oblikujejo nova pravila igre, kuje nova mednarodna valuta in ustvarjajo novi kriteriji napredka. Prav to se je pokazalo na vrhunskem srečanju G7: vztrajno sprejemamo napačne ugotovitve o Kitajski. In to takrat, ko jo imamo preveč radi, pa tudi takrat, ko se je preveč bojimo. Jo bomo sploh kdaj v resnici poznali?
• Rusija je bila ena od glavnih tem vrha G7 na Japonskem.
• In vendar so bili udeleženci osredotočeni predvsem na Kitajsko.
• Globalni Jug ima o ukrajinski krizi svoje mnenje.