Pomembno je ne imeti mnenja

Strokovnjakinja vseživljenjskega učenja, ki je odšla na pot daoizma

»Navdihuje me narava in ta svoja občutja tudi izrazim,« je kot daoistična adeptka Li Bai zapisala v knjigi Breskve nesmrtnosti. »Dobrota je bila zame vedno največja vrednota,« pa pravi kot Elizabeta Skuber Osterman, ki se je v poklicni karieri ukvarjala z vseživljenjskim učenjem, štipendijami in nacionalnimi poklicnimi kvaliikacijami – dokler ni zbolela na ščitnici. Upokojila se je in leto zatem odpotovala na goro Wudang na Kitajskem, kjer so jo iniciirali med daoiste. Povrnila si je zdravje, dobila je novo ime, učitelje in prijatelje. To je zdaj njena družina, pri kateri 73-letna Li Bai domuje, kadar ni v Ljubljani ali na Tajskem, kjer živi sinova družinica.

Brane Maselj

Imate radi Azijo?

Rada imam življenje, in Azija je prav to. Polna je barv, dišav, lepote, prekrasnih templjev, starodavne kulture in vrednot, ki jih tam živijo. Ljudje so naravni in smejočih obrazov, med njimi se počutim kot doma. Že leta 1988, ko sem prvič obiskala Kitajsko, ki se je ravno začela odpirati turizmu, sem imela občutek, kot da prihajam nekam, kjer mi je že vse znano, in tako sem si v popotniški dnevnik celo zapisala: Pot domov! Na Kitajskem se vedno neizmerno dobro počutim in tudi v Tibetu sem se tako počutila.

Ste tudi s Tibetom še povezani?

Povezana sem z varovancema, ki sem ju pomagala štipendirati v okviru projekta spodbujanja tradicionalne tibetanske medicine na podeželju. Projekt je že leta 2000 ustanovila naša rojakinja Uršula Rechbach, da bi spodbujala tradicijo tega zdravljenja, hkrati pa pomagala ljudem na podeželju, kjer tako rekoč ni zdravnikov zahodne medicine, z brezplačnim zdravljenjem, ozaveščanjem o boljši prehrani in higieni ter z izobraževanjem otrok in odraslih. Tam se je našla. Naučila se je tibetanščine in kitajščine, spoznala razmere in ljudi ter s svojim entuziazmom in človečnostjo ter prodornostjo izpeljala projekt, pri katerem smo posamezniki iz Slovenije, Nizozemske in Švice lahko pomagali, vsak po svojih močeh, z mesečnimi donacijami za štipendiranje študentov tradicionalne medicine ali česa drugega. Imela sem varovanko, ki je doštudirala ekonomijo, in varovanca, ki je študiral tradicionalno tibetansko medicino. Ko sem ga obiskala v Tibetu, mi je zagotovil, da si najbolj želi pridobljeno znanje namenjati skrbi za svoje ljudi in se tako oddolžiti tudi nam za našo skrb.

Vam je blizu alternativna medicina?

Vedno sem se zanimala za te oblike zdravljenja in duhovnost. Že pred 50 leti sem se ukvarjala z reikijem, ko je bil pri nas še skoraj neznan. Potovala sem v Južno Korejo, na učenje Vietnamke Sume Ching Hai o zdravljenju z zvokom in svetlobo. Ta je sicer znana po verigi veganske prehrane Loving Hut Vegan in jo je pri nas sprejel tudi predsednik Drnovšek. Prav tako me je zanimala transcendentalna meditacija in še marsikaj. Vedno sem želela ljudem pomagati, seveda v skladu z njihovo voljo. Svobodna volja posameznika, da sprejema ali zavrača določene načine zdravljenja, mi je bila vedno sveta. Ko sem sama zbolela na ščitnici, sem odklonila medicinsko pomoč, ki bi jo sestavljali verjetna operacija, obsevanja, hormonske tablete in drugi farmacevtski pripravki.

Kako ste se potem znašli na »sveti« gori Wudang?

Na Kitajsko sem hodila obiskovat sina z družino, takrat je delal v Šanghaju. Spoprijateljila sem se z ljudmi v soseski, skupaj smo kuhali kitajske jedi, pa tudi vadili taj či čuan, či gong, pili čaj in podobno. Za rojstni dan so mi na sinovo pobudo zbrali nekaj denarja za dvomesečno bivanje na gori Wudang. Za Kitajce je to sveti kraj, ker je zibelka daoizma in tamkajšnjih borilnih veščin in ker jim osrednji Zlati vrh pomeni neke vrste daoistična nebesa. Celotna krajina je zaradi svoje lepote vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Tam raste kar polovica rastlin, ki jih Kitajci uporabljajo v svoji tradicionalni medicini, in je torej pravi kraj za povrnitev načetega zdravja.

Kako je bilo videti bivanje na gori?

Prenočevala sem na akademiji za gong fu ter trenirala in se prehranjevala v templju Škrlatna palača nebes, kjer so živele daoistične duhovnice, medtem ko so bili moški, daoistični duhovniki, na drugi stran gore. Dan se je začel ob petih zjutraj, ko smo pod vodstvom mojstrov borilnih veščin skupaj vadili različne tehnike, vzete sicer iz nabora borilnih veščin, a namenjene predvsem samokultiviranju telesa. Tako večino vadbe sestavljajo počasni gibi iz taj či čuana, či gonga, daojina, pa šest zdravilnih zvokov in podobno, s katerimi ozaveščamo svoje telo, raztegujemo kite in skrbimo za pretočnost energije či. Vmes smo pili zelene in različne zeliščne čaje, ki so nam jih predpisali tamkajšnji zdravniki tradicionalne kitajske medicine (TKM)

– moj čaj je vseboval več kot 40 zelišč, nabranih na gori – ter se vegetarijansko prehranjevali, kar mi je zelo ustrezalo, saj sem že 40 let vegetarijanka. Ob 21. uri je bil čas za počitek.

Sta samo dva meseca zadostovala, da ste se pozdravili?

Ne, to je bilo samo moje prvo bivanje, naslednje leto sem tam ostala pet mesecev, nato sedem, potem pa sem več let hodila tja gor kar za do devet mesecev. Ves čas sta me imela skrbno na očeh dva zdravnika TKM, ki sta bedela nad mojim zdravjem. Tudi sicer imajo Kitajci navado skrbno preučiti vsakega gosta; zanima jih, kakšen je kot človek, kako se obnaša v različnih situacijah in v razmerju do drugih, tako do svojih učiteljev kot soadeptov, kako jih naslavlja, ali je spoštljiv in skromen in podobno. Sama sem se hitro spoprijateljila z vsemi in tudi oni so bili z mano očitno zadovoljni, saj so me leta 2010, že med mojim drugim bivanjem, posvojili v daoistično družino Li. Duhovna prednica v Škrlatni palači nebes Dao Ye mi je podelila daoistično ime Li Bai. Takrat enkrat, po kakšnih dveh letih samokultiviranja po wudanških principih, med katerimi se mi zdi najpomembnejše iskanje notranjega miru, so ponehale tudi moje težave s ščitnico.

Kakšni so še ti principi?

To so principi daoizma, zlasti upoštevanje pravil in ritmov narave. Bivanje na gori zaznamuje predvsem življenjski slog, ki je naravnan po spremembah narave skozi letne čase in med drugim upošteva prehranjevanje s sezonsko hrano iz domačega okolja, temelji pa na umirjanju uma z vadbo v tišini. Tudi zato je Wudang s svojimi gorami, gozdovi, potoki in čistim zrakom primeren kraj, da se človek sredi narave umiri in preusmeri pogled v notranjost, razvija harmonične odnose z okolico in prijatelji, se zna nasmejati in biti radosten. Takšen življenjski slog ob skromni, če je le mogoče vegetarijanski prehrani, obeta mirno srce in dolgoživost. K temu pomagata tudi vadba wudanških borilnih veščin in negovanje zdravja s tradicionalno kitajsko medicino, ki temelji na ravnotežju jina in janga v telesu ter pretoku energije či.

Sta vam tamkajšnja zdravnika TKM predpisala kakšne posebne vaje prav za ščitnico?

To ne, vaje či gonga so bolj ali manj splošne. Vadili smo predvsem tako imenovanih osem brokatov, sistem vaj, ki jih – kot še druge telesne tehnike in vadbe z orožjem, kot so meč, pahljača, palica – sicer pozna tudi šaolinski gong fu, vendar smo mi vse delali počasi in zavestno. Moja zdravnika sta me nadzirala predvsem zato, da nisem vadila določenih položajev preveč intenzivno. Za moja leta so nekateri raztegi in počepi lahko že zelo naporni. Naučili pa so me tudi nekaterih posebnih vaj či gonga, denimo za boljši vid. Te vaje me je učil mojster, ki živi v jami in ki je pri več kot 80 letih še vedno sam vdel nit v šivanko. Tudi te vaje, kot številne druge, delam še danes, in v glavnem ne potrebujem očal.

Svobodna volja posameznika, da sprejema ali zavrača določene načine zdravljenja, mi je bila vedno sveta.

Gledati je treba skozi svojo dušo in srce, živeti naravno, čim bolj preprosto in vse jemati z dobro voljo.

Preden ste se umirili na poti daa, ste imeli kar živahno poklicno pot?

Zamenjala sem nekaj služb, v katerih sem se vedno ukvarjala z ljudmi, ali kot bi danes rekli, s človeškimi resursi, in še pred računalniki tudi z avtomatsko obdelavo podatkov. Zato so me v začetku 90. let povabili na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da bi pripravila oziroma uredila metabanko podatkov o vseh inančnih transferjih, da bi ti postali pregledni, a mi ni uspelo, ker uvajanje nove paradigme ni bilo sprejemljivo za takratne razmere.

S čim vse ste se na ministrstvu ukvarjali?

Začeli so se projekti Phare za integracijo z Unijo, in tako smo po različnih ključih razdeljevali sredstva EU, med drugim za izobraževanja odraslih, kjer sem bila še posebej angažirana. Standardom Unije smo prilagajali zakonodajo, poklicne kvaliikacije in proile itd. Bila sem tudi predsednica komisije za vseživljenjsko učenje pri Andragoškem centru Slovenije. Zelo osebno sem se zavzemala za projekte, ki prinašajo razvoj, ki je dober za vse, da bi ljudje imeli delo in se v življenju znašli. Zato sem poleg pravilnikov, ki urejajo kvaliikacije, štipendiranje, sestavila še svojo etično listo pravil, imenovala sem jo zaveza, in pod njo so se mi podpisali vsi sodelavci v sektorju za vseživljenjsko učenje in štipendiranje.

Kaj je vsebovala ta vaša zaveza?

To je bil nabor pravil za izvajanje nalog, da bi postali vrhunski sektor na našem področju. Nekatera so bila zelo splošna, kot denimo predanost, entuziazem, spoštovanje sposobnih, zaupljivost in prijaznost v osebnih odnosih, pa tudi pogum, ki ga ne zmede premoč drugih. Bolj konkretna so bila recimo nepristranskost, visoka kakovost storitev, še bolj konkretna pa so zavračala ravnanja, kot je podpisovanje nepregledanih izplačil ali nepooblaščeno odločanje o zadevah.

Kako pa je bila ta vaša zaveza sprejeta pri podrejenih?

Zelo dobro, prav vsi so jo navdušeni podpisali. Z nekaterimi sem po vseh teh letih še vedno v stiku in večkrat mi povedo, kako pozitivno sem vplivala na njihov osebnostni razvoj, koliko so se od mene naučili in kako drugače od takrat gledajo na življenje.

Omenili ste tudi pogum. Zakaj se vam je zdel tako pomemben?

Postavljali smo sistem nacionalnih poklicnih kvaliikacij (NPK), ki mu je nasprotovala celotna šolska sfera, saj ga je doživljala kot konkurenco šolskemu izobraževanju in šolski izobrazbi. Ker sistem NPK omogoča upoštevanje in priznavanje vsega znanja in spretnosti, ne glede na poti pridobivanja, naj bi po mnenju šolnikov mlade odvračal od šolanja. A nam je na koncu vendarle uspelo in NPK so postale del sistema poklicnega izobraževanja. Še bolj trd oreh je bil zakon o štipendiranju. Izdelali smo izvrsten model, kako otroke podpirati na področjih, kjer so najboljši, kjer lahko razvijejo svoje zamisli, ideje, ne pa da samo prikimavajo. Če bi nam ta model uspel, bi bila Slovenija danes lahko v vrhu svetovnega znanja, a ni, ker bi se moral spremeniti tudi celoten šolski sistem. Takrat enkrat sem tudi zbolela na ščitnici.

Bolezen ste premagali, kako pa premagati staranje?

Treba je veliko hoditi v naravo, biti čuječ, poslušati petje ptic, opaziti vsako malenkost, videti lepoto povsod, saj grdo samo po sebi ne obstaja, samo mi tako zaznavamo, in bivati čim bolj v miru. Pomembno je tudi, da človek ne sodi, ne ustvarja mnenj in ne domneva, da ničesar ne jemlje osebno in da vedno deluje v dobro vseh. Gledati je treba skozi svojo dušo in srce, živeti naravno, čim bolj preprosto in vse jemati z dobro voljo.