Če sem iskren, včasih ponoči ne spim, ker razmišljam o tem, kaj je treba še postoriti.
Marjan Fabjan o svetovni podprvakinji Andreji Leški, slovenskem športu, evropskem pokalu v Podčetrtku, zdravju ...
Najuspešnejšega slovenskega trenerja Marjana Fabjana v zadnjem obdobju ni bilo videti na tekmah najvišje ravni v judu. Ni ga bilo niti na nedavnem svetovnem prvenstvu v Dohi, je pa kot strokovni direktor naše reprezentance pozorno spremljal nastope naših borcev z dobitnico srebrne kolajne Andrejo Leški na čelu. V intervjuju za Delo je celjski strokovnjak, ki je 3. maja dopolnil 65 let, spregovoril o svojem zdajšnjem delu v klubu Z'dežele Sankaku, položaju slovenskega juda in športa, pripravah za izvedbo junijskega turnirja za evropski pokal v Podčetrtku, svojem zdravju ...
Kako ocenjujete slovenski izkupiček na nedavnem SP?
Že pred začetkom prvenstvom sem napovedal, da se bo naša reprezentanca iz Katarja vrnila s kolajno, to vedo vsi iz mojega kroga. A moram priznati, da sem bolj stavil na Kajo Kajzer, medtem ko sem za Andrejo Leški pričakoval, da se bo sukala okrog tretjega oziroma petega mesta.
Verjetno niste bili edini, ki je tako razmišljal. Zadnji dosežki na turnirjih za svetovni pokal so dejansko več možnosti za odmevnejšo uvrstitev pripisovali Kajzerjevi.
Ne vem, kako je bilo pri drugih, toda mene je Kaja prepričala s svojo zavzetostjo, energijo in odnosom na treningih, na katerih je izstopala. Na tekmi se ji potem ni povsem izšlo. Toda še naprej bom stavil nanjo, tudi Andreja je dokazala, da je nazaj, vendar pa bo težko zdržati pritisk do OI. Vem, kako je bilo to pri Tini Trstenjak, ko so od nje vsi pričakovali, da bo uspešna. To ni preprosto, tega nihče ne razume.
Leškijeva pa je – glede na lansko rezultatsko krizo – presenetila mnoge. Tudi vas?
Niti ne, saj sem – ne glede na vse – vedel, da se lahko zavihti visoko. Na ta dan je bila prava, to sem začutil že po njenih prvih borbah. Tudi v nadaljevanju se je borila zelo dobro.
Edini poraz je v inalu doživela s francosko šampionko Clarisse
Agbegnenou, ki je po porodu prišla, videla in – zmagala. Meni je zdaj dokazala, da je res nadarjena za judo. Če se po porodu in težavah na francoski zvezi tako hitro in v takšnem slogu vrneš v svetovni vrh, potem moraš imeti ogromno talenta. Če sem iskren, sem potihem pričakoval, da bo zgodaj izpadla.
Toda potem si je v blestečem slogu izbojevala še šesti naslov svetovne prvakinje.
Kljub vsemu se je očitno zelo dobro pripravila za tekmovanje. Zavedati se je treba, da kolajne ne padajo z neba.
Zanimivo, da je prvi trening po porodu lani opravila prav pri vas.
Drži, to je bilo avgusta lani, ko je bila na obisku pri Tini Trstenjak. Takrat so se lahko naše mlajše tekmovalke borile z njo. Zdaj se ne bi več mogle, saj je Clarisse v tem trenutku premočna.
Menite, da bo prihodnje leto v Parizu ubranila naslov olimpijske prvakinje iz Tokia 2021?
Ne, tam pa ne bo tako preprosto. Še več; menim celo, da bo zelo težko osvojila kolajno. Zaradi domačega terena in navijačev se ne bo mogla izogniti pritisku in tremi, zaradi česar ne bo mogla tako napadati kot običajno. Za nameček se bodo vsi pripravljali nanjo in na njene šibke točke. Zaradi tega si celo upam trditi, da Leškijeva ne bo daleč od nje.
Veliko prahu je dvignilo tudi zmagoslavje Clarissinega slovitega rojaka Teddyja Rinerja, ki se je veselil že enajstega naslova svetovnega prvaka v kategoriji nad 100 kilogramov. A jih ni malo, ki menijo, da bi moral v inalu izgubiti z Rusom Inalom Tasojevom. Kakšno je vaše mnenje?
Borbo sem videl enako kot vsi drugi – kot ves preostali svet! Toda o tem raje ne bi preveč govoril. Na eni strani je Riner, na drugi Rus … Karkoli bi rekel, bi bilo lahko hitro narobe. Z eno besedo bi se lahko zameril velikemu delu ( judoističnega) sveta. Kdor si upa to na glas komentirati, ga je res veliko v hlačah.
Kako ste videli nastope preostalih slovenskih judoistov?
Skoraj vsi so izpolnili določena pričakovanja, zato – gledano v celoti – nikakor niso bili slabi. Nihče ni šel v Doho le na izlet. Za našo zvezo je bilo svetovno prvenstvo vsekakor uspešno.
Kako gledate na mladega trenerja bežigrajskega kluba Luko Kuralta, ki je Leškijevo popeljal do srebrne kolajne?
Luka, ki sem ga jaz določil za selektorja naše mladinske reprezentance, zagotovo obvlada judo. Je zelo umirjen, morda celo preveč, toda kot trener bi bil lahko pravi. Da je znal pripeljati Andrejo do kolajne na svetovnem prvenstvu, česar verjetno ne bi bil zmožen vsak, pove že nekaj o njegovih trenerskih sposobnostih. A ne smemo pozabiti prejšnjih trenerjev pri bežigrajskem klubu. Za rezultate, ki so jih dosegli njihovi judoisti, so zagotovo zaslužni tudi Kuraltovi predhodniki Andrej Šturbabin, Rok Drakšič in Mirko Šindič, ki so vrhunski trenerji.
Kako ste zadovoljni z zdajšnjo močjo slovenske judoistične reprezentance? Da v njej ni več Tine Trstenjak in Ane Velenšek, se vsekakor pozna.
Prišlo je do menjave rodov in v ozadju se dela nova ekipa. Materiala imamo veliko, obetavnih judoistov je precej, zdaj jih je treba še izbrusiti v vrhunske tekmovalce. Naučiti jih je treba pravilne tehnike. Ne smemo razmišljati o tem, kaj smo naredili, temveč o tem, kaj bomo ustvarili.
To mora biti naše glavno vodilo. Ne smemo se ozirati nazaj po principu »še pomnite, tovariši«, ampak moramo iti naprej po svoji poti. Imamo dovolj lastnega znanja. Ne smemo posnemati drugih, ampak moramo še naprej razvijati našo šolo juda. Ne smemo gledati na to, kako se bomo branili, temveč kako bomo napadli. Stakniti moramo glave in s skupnimi močmi – brez kakršnihkoli medsebojnih razprtij – narediti vse za dobro slovenskega juda. To je treba upoštevati.
Koliko slovenskih judoistov se bo po vašem uvrstilo na olimpijske igre prihodnje leto v Parizu? Po mojem jih bo pet.
Na tisti dan je bila Andreja Leški prava, to sem začutil že po njenih prvih borbah.
Se bo nadaljeval niz osvajanja kolajn, ki ste ga z Urško Žolnir (zdaj tudi Jugovar) začeli leta 2004 v Atenah?
Imamo dva vroča kandidata ali kandidatki za zmagovalni oder, o imenih pa ne bom govoril. Ko sem sam računal s tremi aduti, se je vedno nekomu izšlo.
Kako gledate na položaj slovenskega športa nasploh?
Uspešni smo v številnih panogah in v tujini nas zelo cenijo, bolj kot marsikoga drugega v naši državi.
Za vrhunske športnike je načeloma dobro preskrbljeno, imajo državne zaposlitve in dobre pogoje za trening, tudi invalidi imajo zelo dober status, tako da se nihče ne bi smel pritoževati. Lahko bi se le jaz, ker še vedno nimam Bloudkove nagrade, čeprav mi jo vsi obljubljajo. A se bojim, da je ne bom dočakal, vesel pa sem, da jo bodo prejeli vsaj moji dobitniki olimpijskih kolajn, če je že jaz ne bom.
Še vedno imate polne roke dela, kajne?
Zdaj v našem klubu delam z obetavno skupino, v kateri izstopata dve tekmovalki in tekmovalca, ki so v svojih starostnih skupinah med najboljšimi v Evropi. A jih ne bom poimenoval, ker nočem delati mladih favoritov. Verjetno bi jim z izpostavljanjem v medijih naredil tudi več škode kot koristi. Ker nisem neumen, se z njimi tudi nisem podal v lov na olimpijske igre v Parizu, saj so še premladi. Upam, da mi bo zdravje služilo in bom lahko poskušal z njimi kaj doseči na OI leta 2028 v Los Angelesu.
Za nameček imate zdaj s klubom tudi veliko obveznosti zaradi priprav na turnir za evropski pokal, ki ga boste 17. in 18. junija znova gostili v Podčetrtku, kjer bosta pred tem tudi veteransko evropsko prvenstvo (med 8. in 11. junijem) in prvenstvo stare celine v katah (12. in 13. junija). Dela je res ogromno. Če sem iskren, včasih ponoči ne spim, ker razmišljam o tem, kaj je treba še postoriti. Življenjski ritem imam zdaj povsem porušen.
Koliko judoistov pričakujete na tekmovanju?
Za zdaj imamo za evropski pokal prijavljenih 160 tekmovalcev, verjamem pa, da jih bo na koncu – tako kot vsako leto – blizu 300 iz skoraj 40 držav.
Kaj pa na obeh evropskih prvenstvih?
Nad njima pa bedijo drugi. Jaz veteranov in kat ne mešam z vrhunskim judom, bo pa to pravi praznik tega športa pri nas, ki bo skupaj trajal kar deset dni.
Vi se niste prijavili za veteransko tekmovanje?
Ah, ne. Potreboval bi od šest do dvanajst mesecev priprav, da bi se lahko boril z njimi. To so na koncu koncev judoisti, ki trenirajo vsak dan. Če bi se nepripravljen spoprijel z njimi, bi lahko hitro staknil kakšno poškodbo. Tudi zaradi srčnega infarkta, ki sem ga doživel pred leti, bi bilo tveganje zame preveliko.
O tem ne bi rad preveč govoril. Ko gre za ledvico … Imam le eno, pa še tisto malo bolno oziroma načeto. Zdravim se na svoj alternativni način, iz prehrane sem izločil sladkor in sol ter shujšal za 17 kilogramov. Za zdaj sem v redu in kolikor toliko normalno delujem.