Poslovil se je Veno Taufer
V 91. letu je umrl pesnik, dramatik, esejist, publicist, prevajalec in urednik, znan tudi po družbenem angažmaju
»Brez jezika ni zgodbe in ni pesmi, brez zgodbe in pesmi pa ni jezika, ni komunikacije,« je dejal v enem od intervjujev. Pesnik, dramatik, esejist, publicist, prevajalec in urednik Veno Taufer se je poslovil v 91. letu življenja.
Leta 1933 v Ljubljani rojeni Veno Taufer se je po študiju svetovne književnosti in literarne teorije – diplomiral je z delom Prvi odmevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti – najprej zaposlil na takratni RTV Ljubljana, sprva kot napovedovalec, nato kot urednik oddaj o gledališču in literaturi. Vendar se je že kmalu odločil za svoboden poklic ter angažma v Društvu slovenskih pisateljev, katerega član je postal leta 1965. Sledila je zaposlitev v slovenski sekciji britanskega BBC, po vrnitvi iz Londona pa je predvsem kot gledališki kritik spet sodeloval s televizijo. Ob tem je bil med drugim urednik Revije 57, član uredniškega odbora Perspektiv, pa upravnik eksperimentalnega Odra 57.
Slovenski javnosti je seveda znan predvsem kot pesnik. Prve pesmi so bile objavljene leta 1956 v reviji Beseda, nato so izhajale v časopisih in revijah Mlada pota, Naši razgledi, Tribuna, Problemi ... Prva zbirka Svinčene zvezde, ki jo je leta 1958 izdal v samozaložbi, kaže, da je šel med svojimi sodobniki v oblikovnem eksperimentiranju najdlje. Filozofsko pojmovanje absurda je dozorelo v drugi zbirki Jetnik prostosti, zlasti v parodističnih grotesknih sonetih, hkrati pa so se tu uveljavila oblikovalna iskanja pod vplivom homasa Stearnsa Eliota.
S pesniškima zbirkama Vaje in naloge in Pesmarica rabljenih besed je stopila njegova oblikovalna plat v smislu nenehnega iskateljstva v ospredje, vsaka sled neposredne izpovedi je izginila. Približal se je reističnemu pesništvu mlajše generacije, katere najizrazitejši predhodnik je bil. Kot je zapisal literarni zgodovinar in akademik Janko Kos, se je s Tauferjem v sodobni slovenski književnosti začela moderna poezija v pravem pomenu besede in tudi po vsebinski strani je predhodnik in začetnik pesniške avantgarde. Njegova zadnja pesniška zbirka Pismo v steklenici je izšla leta 2006. Izjemno obsežen je Tauferjev prevodni opus iz najrazličnejših jezikov. Vzporedno s pesniškimi začetki je že prevajal sodobne francoske, ruske, makedonske, srbske in hrvaške pesnike, nato tudi angleške in ameriške avtorje. Prav tako so pomembni njegovi prevodi proze ter predvsem sodobne dramatike, omeniti pa velja še njegovo obsežno publicistično delo.
Zelo aktiven je bil tudi na drugih področjih. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju in demokratizaciji v srednjeevropskem prostoru, ter ga vodil kot predsednik do 1998. V letih od 1985 do 1989 je kot tajnik Društva slovenskih pisateljev sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, med drugim je bil soustanovitelj Slovenske demokratične zveze (SDZ) in soavtor majniške deklaracije. Med letoma 2000 in 2005 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, dva mandata je predsedoval tudi mednarodnemu odboru Pisatelji za mir mednarodnega združenja PEN. Med številnimi nagradami omenimo Sovretovo, Jenkovo in Župančičevo, pa Prešernovo nagrado za pesniški opus, kot redni član Evropske pesniške akademije (Academie Europeenne de Poesie) je bil tudi prejemnik več mednarodnih nagrad.