Avtor roman nastavi izredno intrigantno, saj nam da videti, kako živi neki prostor.

Robert Kuret

Vromanu Za gozdom je neka nadvse intrigantna pripovedna linija, ki pa ji avtor odmeri omejeno mesto in je v nadaljevanju ne razvija, ampak jo praktično povsem opusti. Gre namreč za perspektivo, ki se izogne neposrednemu popisovanju neke subjektne pozicije in postavi v ospredje sam dogajalni prostor, torej ulico v zaselku nekje na obrobju Ljubljane.

Če danes postsubjektne pozicije postajajo nekakšen trend tako v teoriji kot v umetnosti, potem Peršaku v prvem delu romana uspe ravno to, namreč predstaviti življenje oziroma dinamiko nekega zaselka, kjer se križajo različne silnice, navade staroselcev, ideje novih stanovalcev, lokalna politika in infrastrukturne potrebe naraščajoče vasi. Spremembe, ki se tu dogajajo, Peršak popisuje na način trasiranja sprememb v samem lokalnem okolju, kot je recimo urejanje gozda ob reki, ki spada pod zasebne parcele, potencialno spremembe v statusu zemljišč in možnih novogradenj, možnosti prekupčevanja s temi zemljišči, spekuliranje o spremembi okoliša na ta račun, organiziranje čiščenja odpadkov, osrednji konlikt postane tudi vprašanje pokopališča in kje točno v vasi naj bi bilo locirano, pri čemer je kvaliteta tega popisa ravno v »nesubjektnih tehnikalijah«: v pripovedi tako ni konkretnih likov, ki bi zagovarjali takšno ali drugačno stališče. Peršak tu zavzema neko precej bolj oddaljeno perspektivo, kot bi se dvignil v ptičjo perspektivo Googlovega zemljevida, kjer izginejo konkretne subjektivitete, ostanejo pa silnice in dinamike, ki se srečujejo na določenem terenu: pokopališče ne more biti na lokaciji X, ker je preblizu nekaterih domov, ne more biti na lokaciji Y, ker to pomeni preveliko razdaljo za pogrebni sprevod itd. Skratka, s takšnim načinom pripovedovanja Peršak prepričljivo ustvari antagonizme prostorskega načrtovanja.

To je posledica izredno koncizne perspektive, od začetka namreč pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, o katerem – na ravni njegovih »osebnih podatkov« – ne izvemo kaj dosti. Razkriva se namreč predvsem v načinu opazovanja svoje soseske, zlasti v svoji iksaciji na novega soseda Jurija, ki se loti urejanja soseske. Pozicija pripovedovalca je torej podobna nekomu, ki bi imel izza zavese svojega bivališča popoln pregled nad dogajanjem v zaselku. Ključ do kvalitete tega dela romana je v tem, da se pripovedovalec razkriva ravno prek načina opisovanja svojega soseda, saj stalno komentira o Juriju, njegovi družini, njegovi ženi, ki deluje preveč eksotična za lokalno okolje, spekulira o njihovih konliktih ...

Peršaku uspe tu najti produktivno točko pripovedi, saj po eni strani subjekt opazovanja sam po sebi deluje kot izpraznjena prezenca, ki se kaže predvsem v načinu gledanja in popisovanja (kar je veliko bolj napredna karakterizacija kot recimo enostavno popisovanje lastnosti), po drugi strani pa je objekt njegovega in našega zaznavanja, sosed Jurij, prisoten zgolj prek spekulacije opazovalca, prek delne perspektive: vpogleda v Jurija, v notranjost njegovega doma, njegove misli nikdar ne dobimo, prisoten je le prek svojega zunanjega delovanja in tega, kar glede njega opazi radovedni sosed – pripovedovalec. Tako se tudi sami kot bralci znajdemo v sferi dvojne spekulacije: spekuliramo o samem liku pripovedovalca, ga poskušamo locirati glede na način njegovega opazovanja, po drugi strani pa to postavlja tudi lik Jurija, ki postane neki – navidezno – osrednji lik pripovedi, v polje omejene perspektive, omejene možnosti glede tega, koliko lahko o njem izvemo in spoznamo, čeprav se nam razkriva ravno v sledeh svojega zunanjega delovanja, kjer prevladuje (način) spreminjanja okoliša.

A Peršak te perspektive na žalost ne vzdrži in ne razvije. V neki točki pripovedovalec skorajda prizna, da ne ve več, kaj početi z Jurijem, in takrat sledi obrat v njegovo lastno zasebno življenje: je upokojenec, ki bo kmalu praznoval zlato poroko s svojo ženo, s katero je bil zaradi služenja v tujini dobršen del življenja odtujen, kot je zaradi tega odtujen tudi od otrok. Iz javne sfere se, skratka, spustimo v dokaj konvencionalno zasebno zgodbo, ki jo povrh tega zaznamuje obdobje covida. V skladu s tem osrednji akter tudi neha biti rastoča lokalna skupnost, vzpostavljanje občine, vprašanja infrastrukture, mikropolitika in njeni konlikti, ampak neko zasebno življenje, ki postane tudi pripovedno veliko manj intrigantno.

Čeprav je res, da Peršak daje glas upokojencu, njegovi osamljenosti in izkušnji pandemije, pa se obenem zdi, da tudi ta izkušnja covida obnavlja neka generična mesta, ki jih v tej tematiki že pričakujemo. Zdi se, kot da pripoved v tem spustu v zasebno izgubi orientacijo in nekako lovi pripovedne bilke. Tudi neka nestrpna pozicija pripovedovalca, ki smo jo prej lahko slutili, postane predmet kritike njegovih družinskih članov, kar je sicer zanimiv obrat v perspektivi: nevidni duh pripovedovalca dobi svoje telo in je naenkrat soočen z odnosom do drugih likov, a po drugi strani se zdi tudi kritika njegove ksenofobije še eno obče mesto, s katerimi se pridobiva simpatije bralstva, čemur se pridružijo še dokaj eksplicitni komentarji glede Šarčeve in Janševe vlade.

Skratka, Peršak roman nastavi izredno intrigantno, saj nam da videti, kako živi neki prostor. V tem tudi njegova pisava deluje sodobna, saj se zaveda obstoja oziroma bivanja nekega prostora oziroma naselbine kot take: to bivanje kaže čez različne spremembe, ki se v njej dogajajo, prek akcij in pobud, ki jo skušajo spremeniti na različne načine ali jo ohraniti tako, kot je. A tega pripovedovalca, naše oko v skupnost, razveže in opravi tranzicijo v njegov pretežno zasebni kontekst, kjer postane tudi osrednji subjekt veliko bolj jasen in enoznačen, o njem je veliko manj možno spekulirati (kot v primeru dinamike pripovedovalec–Jurij), s tem pa tudi sama pripoved in zgodba postaneta veliko bolj predvidljiva. Sicer je res, da za veliko romanov, ali sploh literarnih del, lahko rečemo, da so imeli zanimivo idejo, a da je izvedba ni dosegla, pri Peršaku pa je ta problem še toliko bolj očiten, ker je ideja lep del romana doživela intrigantno in – v slovenskem literarnem kontekstu – svežo realizacijo, ki pa jo je pisatelj na neki točki opustil na račun veliko bolj konvencionalnega razvijanja zgodbe.