Dvigi obresti še, a manjši
Z guvernerjem BS Boštjanom Vasletom o dosežkih in prihodnjih izzivih skupne evropske denarne oblasti
Evropska centralna banka oziroma ureditev denarne politike v evrskem območju je še vedno edina ureditev, v kateri imamo skupno evropsko politiko, ne gre le za skupek politik posameznih članic, nam je povedal guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle. Zvišanja obrestnih mer ECB bodo po njegovem mnenju »še nujna, a manjša kot do zdaj. Približujemo se višini obrestne mere, ki bo dovolj restriktivna, da bo inlacijo vrnila na okoli dva odstotka.«
V primerjavi z drugimi centralnimi bankami je ECB s sedežem v Frankfurtu precej mlada institucija, ki te dni, 1. junija, praznuje 25 let. Z Vasletom smo se pogovarjali, kako je (bila) kos izzivom svojega prvega četrt stoletja kot varuh evra. Ankete kažejo, da v evrskem območju osem od desetih vprašanih prebivalcev zelo zaupa v skupno valuto. Pri nas je ta delež še večji: devet od desetih vprašanih izkazuje visoko stopnjo zaupanja v evro. Slovenci smo torej med narodi, ki vidijo največje prednosti v skupni valuti.
Na vprašanje, kdo bo določal obrestne mere ali nadziral banke čez deset let – človek ali umetna inteligenca – pa guverner odgovarja, da »nam bo razvoj na področju umetne inteligence v prihodnje lahko zelo pomagal pri razmišljanju in odločitvah. Pripomogel bo k boljšim odločitvam in na koncu k boljšim rezultatom. Seveda pa bo kot na vseh drugih pomembnejših področjih treba zagotoviti ustrezen pravni okvir in ustrezen sistem nadzora. Tako bodo stvari še naprej skladne z demokratičnimi procesi, na katere smo v tem delu sveta tako navajeni in jih tudi tako cenimo.«
Evropska centralna banka (ECB) s sedežem v Frankfurtu je razmeroma mlada institucija, ki te dni, 1. junija, praznuje 25 let. Število držav z evrom se je od tedaj povečalo z 11 na 20, v njih zdaj živi 350 milijonov prebivalcev. V času obstoja ECB sta se dogajali tudi finančna in dolžniška kriza, bila je pandemija covida in nazadnje ruska agresija v Ukrajini s posledicami na zviševanje inflacije. Kako je (bila) ECB kos izzivom svojega prvega četrt stoletja, smo se pogovarjali z guvernerjem Banke Slovenije Boštjanom Vasletom. »Kar zadeva naš mandat in našo ključno nalogo, skrb za stabilnost cen v celotnem evrskem območju, smo bili v teh 25 letih zelo uspešni. Če pogledamo gibanje inflacije, je bila ta v povprečju zelo blizu dvema odstotkoma. V času številnih kriz, ki ste jih navedli, smo pokazali, da smo se vsakokrat sposobni odzvati na nihaje v cenah in smo potem inflacijo z našimi instrumenti v kratkem času znova vrnili v okvire, ki jih razumemo kot cenovno stabilnost,« meni Vasle.
Kakšne nauke pa je ECB potegnila iz zadnje finančne krize? Kako je okrepila svojo institucionalno vlogo in nadzor bank?
Prejšnja finančna kriza je privedla do širših sprememb na področju EU, ki vplivajo tudi na položaj oziroma naloge ECB. Po izbruhu prejšnje finančne krize je zaživela ideja o enotnem nadzoru nad bančnim sistemom v evropskem prostoru. Prišlo je do ustanovitve druge veje ECB – njenega nadzornega dela, ki neposredno nadzoruje vse večje, pomembnejše banke v evrskem območju. Ustanovljen je bil tudi reševalni steber – enotni mehanizem za reševanje. Banke tako skupaj nadzorujemo, imamo pa tudi skupne institucije, da lahko rešujemo probleme, do katerih bi lahko prišlo.
V času prejšnje krize je postalo jasno, da niso pomembni le problemi posameznih bank ali držav, pač pa, da lahko pride tudi problemov, ki so sistemske narave. Zato je bil ustanovljen ESRB, evropski odbor za sistemska tveganja, kjer redno spremljamo, kako se razvijajo posamezna tveganja in po potrebi tudi reagiramo.
Vendar bančne unije, ki naj bi bi bila tretji steber ECB, še nimamo. Da, tretji steber naj bil enotni mehanizem za varovanje vlog. Tukaj pa žal zato, ker ni političnega soglasja znotraj EU, še ni prišlo do njegove ustanovitve, čeprav pogovori o tem stalno potekajo. Pojavljajo se različni pristopi, kako bi lahko prišli iz tega političnega zastoja, a žal to v zadnjih letih ni bilo mogoče.
Slovenija je del evrosistema od 1. januarja 2007, tedaj smo svojo monetarno suverenost prenesli na ECB. Ta je tudi naša centralna banka in nam med drugim določa ceno denarja že skoraj 16 let in pol. Kako vidite koristi in morebitna tveganja našega članstva v evrosistemu?
Za zelo majhno in hkrati zelo gospodarsko odprto državo je danes v Evropi praktično nemogoče, da bi vodila neodvisno, suvereno denarno politiko. S priključitvijo k ECB je Slovenija dobila glas pri oblikovanju enotne denarne politike v evrskem območju. Ta prinaša številne koristi za slovensko družbo. Tu je na prvem mestu dejstvo, da smo tudi mi zaradi naše politike na ravni ECB deležni cenovne stabilnosti. Recimo, inflacija je bila v desetletju po priključitvi evrskemu območju znatno nižja kot v desetletju pred tem. Poleg tega je za naše prebivalstvo in gospodarstvo pomembno tudi to, da je odpadel precejšen del tečajnih tveganj. Zdaj nas ne skrbi več, kako se bo gibal tečaj v državah, s katerimi največ trgujemo, saj z njimi trgujemo v skupni valuti.
Pomembna je tudi splošna stabilnost, ki nam jo nudi okrilje evrskega območja. Krize, ki so v zadnjih letih prizadele svetovna in evropska gospodarstva, seveda tudi Slovenije niso zaobšle. A večina analiz kaže, da so bile te posledice manjše, kot bi bile, če bi bila Slovenija zunaj evrskega območja.
In ne nazadnje, še preden smo prevzeli evro, smo za to, da bi izpolnili pogoje za vstop, naredili tudi številne reforme in strukturne premike, kar je bila že sama po sebi velika prednost. Danes je slovensko gospodarstvo precej bolj primerljivo z drugimi razvitimi državami. To je zagotovo velika prednost, ki jo je prinesel evro.
Omenili ste našo nizko inflacijo v desetletju po prevzemu evra. To pa seveda ne velja za zadnje poldrugo leto. Glavni izziv za ECB in druge centralne banke je rekordno visoka inflacija, ki v evrskem prostoru precej presega zastavljeni približno dvoodstotni cilj. Bo ECB, tudi upoštevajoč izjave predsednice Christine Lagarde, še opazno višala svoje obrestne mere tudi v prihodnje, ali pa je morda že blizu zgornje ravni?
V ECB smo zelo močno odreagirali na inflacijske šoke, ki so nastali kot posledica pandemične krize, in nato ruske agresije na Ukrajino. Moje stališče je, da bodo nadaljnji dvigi obrestnih mer v vsakem primeru še potrebni, bodo pa manjši, kot so bili v preteklosti. Približujemo se namreč višini obrestne mere, ki bo dovolj restriktivna, da bo privedla inflacijo nazaj, blizu dveh odstotkov.
Kako poteka usklajevanje stališč znotraj ECB, med šestimi člani izvršilnega odbora in 20 guvernerji, ki prihajate iz držav z zelo različnimi makroekonomskimi okoliščinami in stopnjami inflacije? Kako ta različnost vpliva na vaše odločitve in kako ta izziv vidite v prihodnje?
ECB oziroma ureditev denarne politike v evrskem območju je še vedno edina ureditev, kjer imamo dejansko skupno evropsko politiko in ne gre le za skupek politik posameznih članic. Ko guvernerji centralnih bank skupaj s člani izvršilnega odbora odločamo o denarni politiki, imamo pred seboj povprečje evrskega območja. Torej skupno inflacijo v evrskem prostoru. Pravzaprav niti ne zastopamo nacionalnih stališč, seveda pa nas zaznamujejo različne pretekle in nacionalne izkušnje. Na sejah tako pogosto začnemo razpravo z različnimi stališči, potem pa nam je doslej še vedno uspelo najti srednjo pot oziroma rešitev, ki je bila sprejemljiva za vse. To se je doslej izkazalo za uspešno in je zagotavljalo dolgoletno cenovno stabilnost.
Vsekakor zdaj ECB čaka glavni izziv, da se inflacija, ki je približno štirikrat previsoka, pri nas recimo presega devet odstotkov, zniža na približno dva odstotka. To bo verjetno zahtevalo še nekaj truda, tudi vlad in drugih odločevalcev? Inflacije glede na njeno naravo in glede na vzroke, ki so v njenem ozadju, ne bo mogoče znižati brez usklajenega pristopa vseh ekonomskih politik. Denarni politiki se bo v večji meri kot doslej morala priključiti tudi fiskalna politika, vključno s politiko plač. Če na eni strani z denarno politiko zaostrujemo pogoje financiranja, zmanjšujemo likvidnost, potem se – z delovanjem fiskalne politike v drugo smer – cilj stabilnosti in nižje inflacije oddaljuje, ne pa približuje.
V Evropi imamo denarno politiko, ki se določa na enem mestu in velja za vse države. Velika ovira celotne evropske arhitekture pa je, da na strani fiskalne politike v ECB nimamo enotnega sogovornika. Soočamo se z 20 različnimi fiskalnimi politikami, kar otežuje koordinacijo.
Kako privlačna valuta je zdaj evro v svetu pa tudi za članice Unije, ki ga nimajo?
S tega vidika je bila uvedba evra pred 25 leti velik uspeh. Zelo hitro se je izkazalo, da je evro postal druga najpomembnejša svetovna valuta, takoj za dolarjem, in sicer če govorimo o deviznih rezervah, o opravljenih transakcijah, obsegu deviznega prometa, izdanih vrednostnih papirjih. Evro se je zelo hitro in trdno vsidral kot zelo pomembna valuta na globalni ravni, z visokim zaupanjem mednarodnih trgov. Ima pa ta zgodba tudi drugi del: evro ostaja zaupanja vredna valuta tudi med nami, med uporabniki, med prebivalci.
Lahko to ponazorite?
Ankete kažejo, da v evrskem območju osem od desetih vprašanih prebivalcev zelo zaupa v našo skupno valuto. Pri nas je ta delež še večji. Devet od desetih vprašanih izkazuje visoko zaupanje do evra. Slovenci smo torej med narodi, ki vidijo največje prednosti v skupni valuti.
Kako glede na mednarodni ekonomski in geopolitični kontekst vidite glavne strateške izzive za skupno evropsko valuto v prihodnje?
Nekaj izzivov je podobnih za ECB in druge pomembnejše svetovne banke. Predvsem je to stabilnost cen. Največja naloga je, da umirimo visoko rast cen in približamo inflacijo našemu cilju, na raven približno dveh odstotkov. Največji izzivi se nanašajo na okolje, v katerem delujemo. To je dokončanje že omenjene bančne unije in unije kapitalskih trgov, ki bo bolj poenotila evropski bančni in kapitalski prostor. To bo omogočilo našemu finančnemu sistemu, da se bolj enakovredno kosa z največjimi na globalni ravni.
ECB si prizadeva biti visoko strokovna in hkrati politično neodvisna institucija z mandatom zagotavljanja stabilnosti cen. Je ta neodvisnost, ki je zapisana tudi v pogodbo EU, zagotovljena, morda kdaj čutite kakšne politične pritiske?
ECB je visoko strokovna in neodvisna institucija – ne samo, da si za to prizadeva. Na strokovnost kaže profil naših kolegov, ki so zaposleni v centralni banki v Frankfurtu. Pa tudi visoka strokovna usposobljenost posameznikov, ki delujemo v okviru nacionalnih centralnih bank. Mislim, da gre za eno bolj strokovno usposobljenih institucij, ne le v Evropi, pač pa tudi na globalni ravni. Naša politična neodvisnost pa je zelo trdno zasidrana že v zakonodajnem okviru. Če bi kdorkoli želel vplivati na našo politično neodvisnost, bi moral spremeniti zakonodajo, s katero bi morale soglašati vse članice. Lahko rečem, da političnih pritiskov ne zaznamo, kar je tudi pričakovano za okolje, v katerem živimo.
Na drugi strani pa včasih slišimo kritike, da so ECB in centralne banke precej tehnokratske institucije, ki bi morda včasih potrebovale več demokratičnega nadzora in transparentnosti. Vaš pogled?
Centralno bančništvo oziroma denarna politika je eno od zelo redkih področij, kjer so nam demokratično izvoljeni predstavniki podelili mandat za vodenje specifičnega področja ekonomske politike. Naš mandat je zelo jasen. Po moje ga ne moremo zagotavljati drugače kot z visoko strokovnostjo in s tem, da skrbno spremljamo dogajanje, ga analiziramo in po naših najboljših močeh predlagamo strokovne rešitve. Sam tega ne razumem kot kritiko, pač pa kot potrditev sistema, v katerem centralni bankirji delujemo. Imamo mandat, ki nam je bil podeljen, in ga skrbno izvajamo.
Odgovorni ste torej nacionalnim parlamentom, ki so vas izvolili, medtem ko vodilne v ECB potrdi evropski svet.
Tako je. To se odraža v našem vsakdanjem poslovanju. Predstavniki nacionalnih centralnih bank redno komuniciramo s parlamenti, državnimi zbori, na ravni celotne ECB pa se ta komunikacija odvija v povezavi z evropskim parlamentom.
Tudi ECB tako kot mnoge druge centralne banke načrtuje uvedbo digitalne valute. Ta projekt je bil zastavljen že pred časom, zdaj je v javni razpravi, več pa bo znano v drugi polovici tega leta. Kako vi vidite digitalni evro? Kakšen naj bo, ga potrebujemo?
Osebno sem podpornik tega projekta. Vidim ga v smislu evolucije, kot nadgradnjo zdajšnje ureditve, in ne kot projekt, ki bo revolucionarno spremenil način, kako ravnamo z denarjem v evrskem območju. S pojmom digitalni evro razumemo širše področje, ki zajema tudi plačilni sistem, vprašanje hranilca vrednosti ...
Predstavniki Banke Slovenije sodelujejo v ožjih skupinah, ki se s temi vprašanji ukvarjajo na ravni celotnega evrosistema. To v takem obsegu ni značilno za vse centralne banke.
Mogoče je tu na mestu primerjava iz preteklosti med digitalizacijo valute in digitalizacijo glasbe, do katere je prišlo v preteklih letih. Če danes spremljamo, kako poslušamo glasbo, kako z njo trgujemo in manipuliramo, so postopki drugačni kot pred desetletjem, ko smo se še ukvarjali z zgoščenkami itd., na drugi strani pa nas še vedno precej posluša podobno glasbo. Tudi pri digitalnem evru bo šlo za tehnično bolj dovršene rešitve, osnovni pomen in namen denarja pa bosta ostala enaka.
ECB je primerjavi z drugimi centralnimi bankami res zelo mlada. Recimo švedska centralna banka je bila kot prva na svetu ustanovljena zelo daljnega leta 1668, Bank of England leta 1694, ameriška Federal Reserve pa leta 1913. Kako vidite razvoj ECB v prihodnjih 25 letih? Kateri glavni izzivi jo čakajo, v katero smer bi lahko šel njen razvoj?
Osnovni cilj, skrb za stabilnost valute in za stabilnost finančnega sistema, bo ostal nespremenjen. Seveda pa imamo znotraj tega tudi kar nekaj prostora, da sprejemamo odločitve, ki so najprimernejše z vidika denarne politike, hkrati pa podpirajo širše projekte, ki jih zagovarjajo naše vlade, pa tudi evropska komisija. Digitalizacija finančnega sistema je zagotovo eden večjih projektov, s katerimi se ukvarjamo. Poleg tega tudi v centralni banki pozorno spremljamo, kaj se dogaja na področju tako imenovane zelene agende in tudi z našim ravnanjem dajemo signale, kje vidimo najprimernejše rešitve za celotno družbo.
Zadnjega pol leta je še posebej veliko govora o umetni inteligenci, chatgpt in drugih rešitvah na tem področju. Kako vidite te izzive v centralnem bančništvu? Recimo, kdo bo določal obrestne mere ali nadziral banke čez deset let: človek ali neka oblika umetne inteligence?
Če govorim čisto z osebnega vidika, sam močno verjamem v tehnološki napredek. Ta se je vedno v zgodovini izkazal kot nekaj, kar je na koncu prispevalo k izboljšanju kakovosti življenja. Res je, da so večje prelomnice pogosto spremljali tudi dvomi, včasih bolj, včasih manj upravičeni. V tem smislu vidim tudi razvoj na področju umetne inteligence. V prihodnje nam bo lahko zelo pomagal pri naših razmišljanjih in odločitvah. Prispeval bo k boljšim odločitvam in na koncu k boljšim rezultatom. Seveda pa bo, kot na vseh drugih pomembnejših področjih, treba zagotoviti ustrezen pravni okvir in ustrezen sistem nadzora. Tako, da bodo stvari še naprej ostale skladne z demokratičnimi procesi, na katere smo v tem delu sveta tako navajeni in jih tudi tako cenimo.