Na kocki je globalna finančna stabilnost
Preboj pri pogajanjih o meji javnega dolga se mora zgoditi najpozneje do konca meseca
Demokrati in republikanci se do konca Delove redakcije še niso dogovorili o povišanju meje zadolževanja, brez katerega državi grozi razglasitev plačilne nesposobnosti. Bela hiša predsednika Joeja Bidna je vsaj na začetku tedna izključila uveljavitev 14. amandmaja k ustavi, v katerem je prepovedano ogrožanje veljavnosti dolga, ni pa še jasno, ali bo sprejela republikanske pogoje za omejevanje državne porabe.
Prejšnji predsednik Donald Trump, sedanji vodilni predsedniški kandidat konservativne stranke, je kongresne republikance pozval k ignoriranju svaril pred prvo nesposobnostjo odplačevanja dolgov v zgodovini ZDA, kar bi se zgodilo brez povišanja zgornje meje zadolževanja. Nekdanji nepremičninski mogotec in zvezda resničnostnega šova je vajen metanja političnih bomb, bolj tradicionalni politiki bi najbrž čutili breme nevarnosti ohromitve trga državnih obveznic z resnimi posledicami za domače gospodarstvo in življenje ter globalno inančno stabilnost.
Na kocki je veliko. Že dogovor v zadnjem trenutku o dvigu meje zadolževanja je leta 2011 prinesel znižanje bonitete, dejanska razglasitev delne nesposobnosti odplačevanja dolgov bi prinesla tudi podražitev stroškov poslovanja in najemanja kreditov. Svetovna gospodarska velesila bi se pogreznila v recesijo in izgubila na milijone delovnih mest, državni dolg bi se avtomatično povečal za 850 milijard dolarjev, ki bi jih morali odvzeti infrastrukturnim projektom, izobraževanju in zdravstvu.
Nepredstavljive posledice
Močne potresne sunke bi čutili tudi svetovni inančni trgi ter zlasti številne zadolžene države, v nevarnosti bi bil status dolarja kot rezervne valute. Tudi na smrt sprti vodilni politični stranki bi kaj takšnega dovolili le v prepričanju, da bo javnost krivila nasprotnico. Američani vedo, da so politiki samo po letu 2009 skoraj potrojili dolg, ki je sredi januarja dosegel sedanjo mejo 31.400 milijard dolarjev. To pomeni več kot 120 odstotkov bruto domačega proizvoda.
Prav republikanski pritisk je nekdanjega demokratskega predsednika Billa Clintona privedel do uravnoteženega proračuna in druge predsedniške zmage, sedanji predsednik Joe Biden pa vodi veliko bolj levo usmerjeno demokratsko stranko od tiste iz devetdesetih let minulega stoletja. Republikanski predsednik predstavniškega doma Kevin McCarthy je včeraj spet udrihal po socialistih Bernieja Sandersa in Alexandrie Ocasio-Cortez, uspeh njegovih zahtev po rezih v državno porabo bo odvisen od presoje demokratov, ali si lahko privoščijo krčenje sedanje širitve socialnih pravic, preusmeritev gospodarstva k obnovljivim virom energije in druge temelje »novega zelenega deala«.
Javnomnenjske raziskave so pokazale večinsko soglasje Američanov z rezi ob hkratnem povišanju meje zadolževanja, toda javno mnenje se pogosto spreminja. Odločilna bo presoja volivcev, ali demokratski programi izboljšujejo njihovo življenje ali gre zgolj za zapravljanje v slogu pijanih mornarjev, kot se je izrazil Trump. Zgornjo mejo zadolževanja so v ZDA leta 1917 uvedli zato, da bi imela izvršna oblast v prvi svetovni vojni proste roke, pred tem se je morala Bela hiša s kongresom dogovoriti o proračunskih postavkah.
Do konca Delove redakcije so se pogajalci še prepirali o vrnitvi k porabi iz lanskega leta, kar so zagovarjali republikanci, ali vztrajanju pri dosedanji porabi brez prilagoditve inlaciji, kar bi bil dejanski petodstotni rez. Republikanci so zahtevali tudi enoodstotno omejitev zvišanja državne porabe v prihodnjih letih, inančna usoda ZDA pa bo bolj kot od statistik odvisna od presoje političnih dobičkov in izgub.
• Pogajanja o meji javnega dolga ZDA do konca redakcije brez preboja.
• Republikanec McCarthy obtožuje »demokratske socialiste«.
• Predsednik Joe Biden brani »zeleni new deal«.