S Putinovim zaveznikom št. 1 vse v najlepšem redu
Ugibanja o slabem zdravju beloruskega voditelja so se pokazala za lažni alarm
O njegovem zdravju se je zadnji mesec ugibalo kot še nikoli doslej, toda preplah, da je beloruski voditelj, ki je na čelu te vzhodnoevropske države od leta 1994, hudo zbolel, je bil očitno lažni. Pred včerajšnjim srečanjem z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ob robu evrazijskega gospodarskega foruma v Moskvi se je Aleksander Lukašenko, ki so ga do nedavnega optimistično razglašali za »zadnjega evropskega diktatorja«, pojavil pred kamerami in vztrajal, da bo še dolgo živel. »Ne bom umrl. Z mano se boste morali še zelo dolgo ukvarjati,« je Lukašenko dejal na posnetku, ki se je na družbenem omrežju telegram pojavil le nekaj ur pred drugo potjo beloruskega voditelja v rusko prestolnico v manj kot mesecu dni. Vzrok za slabo počutje v zadnjih tednih je Lukašenko po poročanju Reutersa pripisal adenovirusu oziroma običajnemu prehladu.
Ko je bil beloruski voditelj nazadnje v Moskvi, to je bilo na obletnico dneva zmage nad nacizmom 9. maja, je bil videti utrujen, ni imel govora in je odšel domov pred vsemi drugimi voditelji nekdanjih sovjetskih republik. Od takrat se v javnosti ni veliko pojavljal, kar je samo še spodbudilo teorije o tem, da mu peša zdravje.
Pobožne želje
Lukašenkovi nasprotniki so se prehitro podvrgli pobožnim željam, je za Delo razmišljal Pavel Slunkin, analitik pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR). »Njegovemu zdravju se namenja toliko pozornosti samo zato, ker si ljudje želijo razmišljati o pozitivnih scenarijih, v katerih se slabim možem dogajajo slabe stvari,« je pojasnil nekdanji beloruski diplomat.
Vodja beloruske opozicije v izgnanstvu Svetlana Tihanovska je v ponedeljek tvitnila, da mora biti ta pripravljena na vsak scenarij, tudi na tistega, po katerem Lukašenka spodnese z oblasti slabo zdravstveno stanje. Toda opazovalci se bojijo, da bi opozicija težko izkoristila takšno priložnost, saj ima le malo nadzora nad razmerami v državi, v kateri režim od ukradenih predsedniških volitev leta 2020 oziroma spodletele revolucije, ki jim je sledila, vlada s surovo represijo in ne dopušča nobenih oblik protesta.
Od takrat Minsk vztrajno poglablja politične, gospodarske in varnostne vezi z Rusijo, tudi s tem, da je ruskim silam omogočil izvedbo napada na Ukrajino z beloruskega ozemlja, zaradi česar obstaja še veliko večja verjetnost, da bi v primeru nevarnosti padca Lukašenkovega režima Moskva poskušala preprečiti kakršenkoli poskus preusmeritve države na demokratično pot.
»Očitno je, da Putin in Lukašenko potrebujeta drug drugega. Sodelujeta v vojni, borita se proti Zahodu, podobna sta si tudi v represivnih politikah, ki jih izvajata doma,« je pojasnil Slunkin.
Vojna je okrepila vez
Da odnosi med voditeljema še niso bili tako trdni, je prepričan tudi Ryhor Nizhnikau, strokovnjak za vzhodno Evropo pri Finskem inštitutu za mednarodne odnose. »Vojna je le še okrepila vez med Lukašenkom in Putinom. Za prvega je sodelovanje v vojni način potrjevanja lojalnosti Rusiji. Po drugi strani Putin vidi, kako se je Lukašenko dejansko izkazal kot edini geopolitični in idejni zaveznik, ki za ohranitev oblasti z veseljem odstopi zunanjo in varnostno politiko države ter nacionalne interese.«
Vojna v Ukrajini bo igrala glavno vlogo tudi v nadaljnjem razvoju odnosov med njima, nam je pojasnil raziskovalec in opozoril, da je Lukašenkovo dolgoročno politično preživetje v celoti odvisno od Putina oziroma uresničenja ruskih ciljev v Ukrajini. »Če bo Moskva izgubila zmožnost podpiranja Lukašenka, lahko režim hitro pade. Če bo dosegla rezultate, je zelo verjetno, da bo Belorusija kmalu zatem izgubila suverenost.«