Dr. Dušan Petrač (1932–2023)

Enajstega maja 2023 se je iztekla življenjska pot enega izmed pionirjev kriogenike v vesoljskih programih, slovensko-ameriškega izika dr. Dušana Petrača.

Dušan Petrač se je rodil 28. januarja 1932 v Kropi kot šesti otrok v delavski družini. V rodnem kraju je opravil prvo šolanje, nato pa ga nadaljeval na gimnaziji v Kranju. Dogodki iz njegovega otroštva in mladosti (druga svetovna vojna, razvoj atomske bombe) so ga spodbudili, da je študiral matematiko in iziko ter dodiplomski študij zaključil leta 1956 na ljubljanski univerzi z diplomo iz izike. Med letoma 1957 in 1963 je deloval kot gimnazijski profesor v Kranju, jeseni leta 1963 pa odšel na podiplomski študij v ZDA. Na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) je leta 1971 uspešno branil doktorsko disertacijo o nizkotemperaturni iziki. To področje znanosti je postalo za dr. Dušana Petrača rdeča nit raziskovalne in tehniške ustvarjalnosti skozi več desetletij.

Po dveh letih (1971–1973) poučevanja na kalifornijski univerzi je postal sodelavec kalifornijskega tehnološkega inštituta, Jet Propulsion Laboratoryja (Laboratorij za reaktivni pogon). Na začetku kariere v svetu vesoljske znanosti in tehnologije se je ukvarjal s poskusi pri nizkih temperaturah ter poskusi z mikrotežnostjo, nadaljeval pa z raziskovalnim projektom Helium Zero-G v sodelovanju z državnim laboratorijem v Los Alamosu (1976). Sledili so poskusi s supertekočim helijem za Spacelab 2 ter delo pri razvoju infrardečega astronomskega satelita (IRAS).

Kot vrhunski raziskovalec in izkušen inženir je prepoznal problem hlajenja razvijajočega se satelita. Podvomil je, da bo satelit uspešno deloval v razmerah, ki vladajo v vesolju, hkrati pa je predlagal, da problem reši. Številni pri Nasi so dvomili, da mu bo uspelo, vendar mu je, problem je zadovoljivo rešil.

V svoji poklicni karieri je bil nadvse ponosen tudi na opravljene poskuse, ki jih je izvajal na raketoplanu, na raziskovanje opreme in postopkov za uporabo v breztežnem prostoru, na usposobljenost za znanstvenega spremljevalca na vesoljskih poletih z raketoplanom ter na prispevke pri razvijanju laboratorija za Mednarodno vesoljsko postajo.

Pri strokovnem delovanju mu je bil velik vzor Herman Potočnik Noordung (1892–1929). Presenečali sta ga jasnost njegove vizije ter dovršenost načrta za doseganje predvidenega v zvezi z vrtečo se vesoljsko postajo. Prav v tem je dr. Petrač videl pomen vizionarja Potočnika za razvoj vesoljske znanosti in tehnologije ter prepoznaval svojo vlogo pionirja kriogenike (Potočnik je bil eden izmed pionirjev klasične astronavtike). Zato ne preseneča, da je leta 1999 ob nastopu v državnem svetu Republike Slovenije dal pobudo za trajno zaznamovanje spomina na Hermana Potočnika. Na pobudo se je odzvala Slovenska znanstvena fundacija z ustanovitvijo sklada, ki pomaga doktorskim študentom in mladim doktorjem znanosti pri izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v naravoslovnih in tehniških vedah. Dr. Petrač pa je postal predstavnik sklada v Severni Ameriki.

Dosežke dr. Dušana Petrača sta prepoznala in cenila tako Jet Propulsion Laboratory kakor Nasa ter mu podelila različna priznanja in časti; ob upokojitvi so mu podelili častni naziv ambasador Osončja. Čast mu je izkazalo tudi mesto Los Angeles, postal je častni meščan. V Sloveniji je prejel več časti zlasti v zadnjih dveh desetletjih – leta 2002 mu je Univerza v Mariboru podelila naziv častnega senatorja, Inženirska akademija Slovenije leta 2008 častno članstvo, Slovenska znanstvena fundacija istega leta častno članstvo v klubu prijateljev, Svetovni slovenski kongres mu je leta 2012 podelil svoje najvišje priznanje, zlatnik slovenski tolar.

Dušan Petrač je imel rad obe domovini. Najprej Slovenijo, kjer se je rodil in odrasel ter uspešno zaključil dodiplomski študij na tedaj še edini slovenski univerzi. V ponos mu je bilo, da mu je uspelo obnoviti očetovo hišo v Kropi.

Rad je imel tudi Združene države Amerike, drugo domovino, ki mu je omogočila uresničitev njegovih številnih zamisli in uveljavitev na znanstvenem in tehnološkem področju, razvoj v svetovljana in razsvetljenega popularizatorja znanosti, kar je potem dokazoval tako v ZDA kakor v Sloveniji, na letnih slovenskih festivalih znanosti ter na številnih obiskih na osnovnih in srednjih šolah. V veliko zadovoljstvo mu je bilo odgovarjati na vprašanja radovednih in vedoželjnih mladih ljudi ter jih navduševati za znanost, še zlasti za naravoslovje in tehniko.