Solze po porazu z Barcelono povedo vse
Trener Celja Pivovarne Laško sezono končuje z dvojno krono – Od fantov ne moreš zahtevati več, kot daješ sam
V soboto bo v slovenjgraški športni dvorani veselo. Gostitelji bodo sicer imeli mešane občutke ob osvojitvi šestega mesta v ligi NLB, a za njimi je ena boljših sezon, odkar je klub leta 2011 nastal na novih temeljih. Rokometaši Celja Pivovarne Laško pa bodo prejeli pokal za 26. naslov državnih prvakov. Sezono 2022/23 bodo prvič po letu 2018 končali z dvojno krono, v spominu bo ostala po bliskovitem vzponu Aleksa Vlaha v ligi prvakov in reprezentanci, najbolj zaslužen za vrnitev šampionskih časov v Zlatorog pa je trener Alem Toskić, ki je iz fantov izvlekel maksimum.
Težko najdete pol ure časa za pogovor, očitno ste eden izmed tistih, za katere je dan prekratek, drži?
Zelo sem vpet v to, kar delam. Veliko je dela in malo je časa. Sem odgovoren za ekipo, ki je živ organizem in ta mora biti stalno v pogonu. Fante sem navadil, da se veliko pogovarjamo, analiziramo. To me drži 24 ur v stiku z rokometom, res bi lahko imel dan še nekaj ur več. Sicer so treningi najlažji del posla, veliko več je dela pred njimi in še zlasti po njih. Zvečer se zaprem v kabinet in to traja dolgo v noč.
Je res lažje biti igralec kot trener? Prav gotovo. Kot igralec opraviš dve uri treninga in si prost. Imaš veliko časa. Za trenerja se pravo delo začne šele po treningu. Če hočeš biti vrhunski, moraš veliko vlagati vase.
Dobro je, kadar se delo poplača. V prvi sezoni ste naslov prvaka vrnili v Celje, v drugi osvojili tako prvenstvo kot pokal RZS. Kaj bo naslednji izziv?
Kar smo si zastavili na začetku, smo uresničili in mogoče naredili še nekaj več. Vem, da je prvenstvo že nekaj časa odločeno, ampak pred nami je še tekma v Slovenj Gradcu in želimo se dostojno posloviti od sezone. Potem bomo določili nove cilje, še prej pa se bomo spočili. Premor bo kratek, že julija se bomo spet zbrali, že sestavljamo program priprav in iščemo nasprotnike za prijateljske tekme. Upam, da se fantje vrnejo zdravi. Zame bo oddih še krajši, konec junija imam trenerski seminar »master coach«.
Ste družinski človek, kakšni so načrti z ženo Majo in sinovoma Benjaminom (11) in Timurjem (6) za ta dober mesec premora?
Ko so treningi in tekme, je premalo časa za družino, veliko stvari je treba dati na stran, zato se bom med dopustom povsem posvetil Maji in otrokom, da vsaj malo nadomestim izgubljeni čas. Za nekaj časa bomo šli tudi na obisk k mojim v Srbiji.
Sta fanta že športnika?
Seveda. Benjamin je rokometaš, trenira v Zlatorogu. Timur gre zdaj na plavalni tečaj. Začel je s tenisom. Prav je, da otroci poskusijo več športov. Z moje strani ne bo nobenega pritiska glede športa. Želim, da sta aktivna, da vem, kje sta in s kom se družita, kadar nista v šoli ali vrtcu. Vemo, kakšni so časi, otroci so veliko pred televizijo, telefoni, računalniki. Trudim se, da ju čim bolj zaposlimo in da imata normalno otroštvo.
V Sloveniji in zlasti v Celju so te dni aktualne razprave o vrstniškem nasilju, kako gledate na to? Šport gotovo predstavlja eno od pomembnih rešitev.
Težki časi so in še težji prihajajo. Otroke moramo zaščititi in se z njimi veliko pogovarjati. Šport je gotovo rešitev, spodbuja stvari, ki so koristne za odraščajočega človeka. Ne samo šport. Benjamin hodi v glasbeno šolo, igra klarinet. Vesel sem, da imata veselje za dobre stvari.
Kako je na vas vplivala tragedija na šoli v vaši domovini Srbiji? Težko mi je bilo. Sprva, ko sem izvedel za novico, nisem mogel verjeti, da se je zgodila tako grozna stvar. Ubogi otroci, ubogi starši, ubogi učitelji. Živimo v takšni družbi, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo tudi blizu nas. Upam, da se kaj takšnega ne bo nikoli ponovilo. Še enkrat povem, z otroki se moramo več pogovarjati.
Vrniva se k rokometu in ligi NLB. Računate, da bo z novim vodstvom na RZS in prihodom dolgoletnega člana celjske pisarne Mihe Panteliča tudi liga naredila korak naprej?
Največja težava slovenske lige je pomanjkanje denarja, s tem pa posledično odhod igralcev v tujino. Slovenija ima veliko mladih igralcev, a bazen se je začel prazniti. Ker mora imeti vsaka ekipa deset igralcev, ki imajo pravico nastopa za slovensko reprezentanco, ne vem, kako bo v prihodnosti. Vsako leto je manj kakovostnih igralcev na voljo in nekaj bo treba ukreniti. Naša liga mora postati profesionalna. Saj imamo sosede Madžare in lahko pogledamo, kako tam funkcionirajo stvari. Liga ima generalnega sponzorja, veliko se vlaga v rokomet. V madžarski reprezentanci ni niti enega igralca, ki bi si kruh služil na tujem.
Želja, da bi vam v Celju uspelo zadržati igralce dve ali tri sezone, se vam spet ne bo uresničila. Aleks Vlah, Tilen Strmljan, Gal Marguč in Matic Suholežnik so še štirje Slovenci, ki zapuščajo domačo ligo. Vam Sizifovo delo ne jemlje volje?
Še tretjič bom v Celju začenjal praktično z ničle. Če bi zadržali vse igralce, sem prepričan, da bi bili enakovredni vsem tekmecem v ligi prvakov, ki bi prišli v Zlatorog. Ekipa je pokazala značaj, ima željo in voljo. Sprejela je zmagovalno miselnost. Fantje so jokali, ko so v zadnjih minutah zapravili zmago proti Barceloni, to pove vse o njih. Škoda, veliko jih odhaja, veliko je domačih igralcev, kar me še posebej boli, ampak takšna je situacija.
Omenili ste zmagovalno miselnost. Vas je krasila kot velikega borca na črti. Je vaša največja trenerska odlika v tem, da znate strast in pristop prenesti na igralce? Če hočem, da daje ekipa maksimum na igrišču, moram tudi jaz dati vse od sebe kot trener. V bistvu igram z njimi, saj me vidite, kako sem aktiven na klopi. Igralci začutijo to energijo.
Vam prija, ko vam navijači skandirajo »Toske!«?
Ko sem bil igralec, sem imel zelo dober odnos z navijači in vedel sem, da bom imel njihovo veliko podporo, ko sem se vrnil. Obljubil sem jim, da bo ekipa upravičila njihova pričakovanja. Vem, kaj pomeni nositi dres Celja in zavedal sem se, da je biti trener tako velikega kluba, ki ima armado navijačev, velika odgovornost in čast. Hvala navijačem. Podpirajo nas na vsaki gostujoči tekmi, čeprav vemo, kako težki časi so. Ti ljudje živijo za klub, veliko so naredili zanj, naša obveza pa je, da jim to vrnemo na najboljši možen način.
Vem, kaj pomeni nositi dres Celja in zavedam, da je biti trener tako velikega kluba velika odgovornost in čast.