Zakaj mu niste pomagali?
inevajo natanko trije tedni od nedoumljivega napada, v katerem je na beograjski osnovni šoli pod streli trinajstletnika umrlo devet otrok in varnostnik. Med žrtvami sošolca je bila tudi deklica E. K., katere mama Nina Borović Kobiljski je na facebooku nagovorila starše mladoletnega morilca. V pismu z naslovom Staršem nezdravljenega dečka je razkrila nekaj utrinkov iz življenja razreda VII2. Začenja ga z besedami »… če nas boste kdaj poskušali poiskati in nam želeli reči: 'Prosim vas, oprostite, nismo znali bolje in zelo nam je žal.'« »Prepričana sem, da veste, da je bil naš razred izjemen, ne le zato, ker so ga sestavljali odlični učenci, ampak tudi zato, ker so bili v njem dobri otroci, ki so bili tudi dobri prijatelji,« piše žena Draga Kobiljskega, nekdanjega trenerja slovenskega odbojkarskega kluba ACH Volley. Starši napadalca so se celo zahvalili, ker je razred novega učenca tako lepo sprejel. Tudi z jezikovnega tabora v Franciji so nasmejani otroci domačim pošiljali videoposnetke. »Bilo jim je prelepo, hkrati pa se jim je zdelo čudno, zakaj eden od otrok vseh se
Mdem dni namesto na postelji spi skrčen v fotelju, čeprav je imel na razpolago dvoposteljno sobo. Ali veste, da je ta otrok nujno potreboval pomoč tako vas staršev kot strokovnjakov? Zakaj mu niste pomagali, zakaj ste ga učili streljanja in ga urili v ubijanju, medtem ko smo drugi svoje otroke vozili na ure umetnosti in športa?!« Kot pravi mama, je medvrstniško nasilje osrednja tema današnjega časa. »A v tem primeru se to ni zgodilo in ne smete se ponovno skrivati za neresnico. Oprostite, to se je zgodilo na najbolj poguben način in to je vaš otrok storil našim otrokom.«
Sprašuje jih, ali se zavedajo, da otroci, ki so preživeli, dobivajo grožnje z vsega sveta, da bo nekdo »dokončal tisto, kar se je začelo«, v bolnem prepričanju, da je treba zadostiti pravici »trpinčenega« dečka. »Vi pa dobro veste, da so ga otroci iz VII2 naivno sprejeli in mu ponudili prijateljstvo … Za vse drugo ste bili odgovorni vi in strokovne službe, ki bi morale ohraniti objektivnost, ko se pojavi starševska šibkost.« Pozove jih: »Ko vas bodo spet vprašali, razmislite, ali boste spet ponovili 'nisem kriv' ali pa boste raje rekli 'narobe smo ravnali, nismo znali bolje'. Lahko bi rekli vsaj: 'Oprostite, zelo nam je žal, vaši otroci niso nič krivi!'«