Erdoğan je že pripravljen na slavje
Opozicijski predsedniški kandidat Kemal Kılıçdaroğlu je zadnja dva tedna udrihal po sirskih beguncih
V drugem krogu turških predsedniških volitev je Recep Tayyip Erdoğan, ki Turčiji s Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) vlada že 20 let, jasen favorit. Še toliko bolj potem, ko ga je podprl skrajni nacionalist Sinan Oğan, ki je kot tretji predsedniški kandidat v prvem krogu prejel 5,2 odstotka glasov. Da je Erdoğan tik pred zmago, so napovedale vse javnomnenjske raziskave. Toda te so – na turških volitvah skoraj folklorni element – v prvem krogu predvidele zmago opozicijskega kandidata Kemala Kılıçdaroğluja.
Zdi se, da bo drugi krog predsedniških volitev le še formalnost. Recep Tayyip Erdoğan je – ob skoraj 89-odstotni volilni udeležbi – že v prvem krogu zbral dobra 2,5 milijona več glasov od opozicijskega tekmeca. Da bi zmagal že v prvem krogu, mu je zmanjkalo manj kot pol odstotne točke glasov.
Takšen rezultat je bil za združeno turško opozicijo (šest strank, povezanih v koalicijsko Nacionalno zvezo) velikansko razočaranje; celo veliko negativno presenečenje. V tednih pred prvim krogom volitev je namreč opozicijski predsedniški kandidat Kemal Kılıçdaroğlu z republikanci (CHP), največjo opozicijsko stranko v državi, deloval tako samozavestno, da je s pasivno, počasno predvolilno kampanjo izpadel zelo arogantno. Deloval je, stari nekarizmatični birokrat, brez resne politične vsebine, kot nekdo, ki mu je – bo – zmaga podarjena. Ki mu zmaga pripada.
Toda turški volivci so se v prvem krogu predsedniških volitev odločili drugače. Z naskokom
• Recep Tayyip Erdoğan je jasen favorit drugega kroga.
• V prvem krogu ga je od zmage ločilo 0,5 odstotne točke.
• Erdoğan s Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) vlada že 20 let.
Iz pasivne, celo miroljubne predvolilne kampanje je Kılıçdaroğlu krenil v razjarjen napad.
največ glasov so dali predvidljivi avtokratski izbiri – predsedniku Erdoğanu. Ne le to: na parlamentarnih volitvah je vladajoča Stranka pravičnosti in razvoja s pomočjo nacionalističnih partnerjev ohranila večino, ki ji v prihodnjih petih letih omogoča lahkotno vladavino. Še posebej, če se jutri res ne bo zgodil čudež in bo Erdoğan, ki mu je dobrih 5 odstotkov glasov iz prvega kroga podaril tudi tretji predsedniški kandidat Sinan Oğan, slavil še v drugem krogu predsedniških volitev.
Kılıçdaroğlujev politični samomor?
Erdoğan s tesnimi svetovalci po objavi rezultatov – bil je zelo blizu tega, da bi zmago razglasil po prvem krogu – ni niti malo spremenil taktike. Volivcem je politik, ki svojo vedno bolj avtoritarno vladavino krepi, ironično, z demokratičnimi sredstvi, še naprej obljubljal stabilnost in izboljšanje gospodarskih razmer, sem in tja pa užalil svojega presenetljivo šibkega konkurenta. A bolj kot se je Kemal Kılıçdaroğlu, znan po mirnosti in celo strpnosti, v zadnjih dveh tednih (u)žalil sam, bi ga težko žalil kdo drug. Ponovno je dokazal, da je poraženec. Zelo slab poraženec.
Iz pasivne, celo miroljubne predvolilne kampanje je Kılıçdaroğlu namreč krenil v razjarjen napad. In izbral si je, kako strahotno strahopetno vedenje, najbolj ranljive žrtve. Begunce. Predvsem sirske, ki jih v Turčiji živi z naskokom največ na svetu. Skoraj štiri milijone. Erdoğana je – padlo je z vedrega neba – obtožil, da bo pod njegovo vladavino v Turčijo prišlo »še 10 milijonov migrantov«, »ne, 30 milijonov«. Volivcem, ki jih je že v prvem krogu poskusil pridobiti s sicer precej milejšo protibegunsko retoriko, je obljubil, da bo begunce in migrante poslal domov. Vse. Udrihal je na vse strani, kot da je izgubil kompas – čudili so se mu tudi bolj nacionalistični politiki od njega. Tudi ali predvsem iz lastnih vrst.
Njegovo kampanjo pred drugim krogom predsedniških volitev je zato zapustilo kar nekaj vidnih imen s turškega političnega prizorišča. Obenem je završalo med njegovimi – začasno politično oportuno partnerstvo – kurdskimi podporniki (stranka HDP), ki so se v Kılıçdaroğlujevi sovražni retoriki prepoznali kot tarče njegovega histeričnega napada.