V družbi je polno barab, tudi političnih
Filozof Jérôme Lèbre za Delo o nekdanjem predsedniku Nicolasu Sarkozyju, njegovih sodnih aferah in Emmanuelu Macronu
Svet je docela zbanaliziran. Kakšna je družba, če je lahko tudi prvi med vsemi – bodimo uličarski še mi – »navadna baraba«? Tako vidijo nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja prenekateri državljani (med njimi pred leti ilozof Alain Badiou).
Francozi so ogorčeni, v koliko politično-inančnih afer se je pogreznil človek, ki je zasedal Elizejsko palačo v mandatu 2007–2012, v vrhu nacionalne politike, kjer ne sme biti prostora samo za interese, ampak sodi vsaj v kak kotiček tudi politična morala, pa je že več kot tri desetletja. A ne le to, celo aktualni predsednik Emmanuel Macron se rad zateče k njemu po nasvete, kako voditi državo.
Nekdanji predsednik Sarkozy je bil – v prisluškovalni aferi Bismuth, zaradi »aktivne korupcije« in »trgovanja z vplivom« – pred nedavnim znova obsojen na tri leta zaporne kazni, od tega dve pogojno, medtem ko naj bi leto dni preživel v hišnem priporu z elektronsko zapestnico na roki. Za povrhu bo za tri leta izgubil nekatere državljanske pravice, kar pomeni odvzem volilnega glasu, na volitvah se ne bo mogel niti potegovati, kakor ne bo smel opravljati javne funkcije.
Prizivno sodišče je s to odločitvijo potrdilo obsodbo nižje instance iz marca 2021, na katero se je konservativni politik pritožil. Zdaj napoveduje, da bo po pravico, v bran svoje nedolžnosti, šel še višje in do konca.
Kam gre lahko z njim po tej poti tudi Francija?
Francoski ilozof Jérôme Lèbre, avtor čisto svežega eseja Repartir: Une philosophie de l'obstacle ( Začeti znova: ilozoija ovir), je v pogovoru za Delo opozoril na vzporednice, ki jih je »mogoče potegniti med Sarkozyjem in Silviem Berlusconijem v Italiji: najsi gre za močne povezave z gospodarstvom, pa tudi vse afere, v katere je pogreznjen Francoz, se vlečejo že leta«. In vendar doslej, podobno kot pri Italijanu, niso nič kaj negativno vplivale na politično podporo in priljubljenost, ki jo uživa v javnosti. »Povedno je, da se je Sarkozy najprej kot notranji minister in pozneje kot predsednik države zavzemal za čim strožji javni red, za karseda visoke kazni za prekrške, za srdit boj proti prestopništvu, tudi za brezkompromisno spoštovanje zakonov, hkrati pa je ves čas igral vlogo prvega zlikovca v državi.« Kako razumeti mentaliteto, po kateri oblastniki smejo ubirati manj zakonite in nezakonite poti, ljudstvo pa nikakor ne sme hoditi po njih?! Takšna asimetrija v Franciji ni nič novega, v številne afere je bil pogreznjen tudi pokojni konservativni predsednik Jacques Chirac, ki se je roki pravice izognil zaradi bolezni.
Za Sarkozyjem se podobno že dolgo vlečejo številne odprte, zapletene in tudi med seboj kompleksno prepletene afere, sploh odmeven razplet je po Jérômu Lèbru pričakovati zaradi domnevnega inanciranja predsedniške kampanje leta 2007 z libijskim denarjem. »Kakor se sistematično kaže, poskuša nekdanji predsednik v vseh teh primerih obremeniti sodelavce, kar pove veliko o njem kot človeku. Libijski primer je sploh gromozanski škandal francoske države, saj preverjajo, koliko je bila Francija vpletena v državni terorizem v Libiji ...«
Kljub aferaškosti desničarskega Sarkozyja – ki poskuša igrati vlogo žrtve, podobno kot je počel nekdanji premier François Fillon – se nanj po podporo in nasvete obrača aktualni predsednik Macron. Vpliv nanj je po ilozofu Lèbru očiten, »prepoznati ga je za prenekatero pobudo aktualne vlade, prav tako za pokojninsko reformo. Sploh pa ga uteleša minister za notranje zadeve Gérald Darmanin«. Sarkozyzem kot politična strategija gre torej naprej, »a postavlja se vprašanje, koliko lahko v resnici določi razplet sodnih primerov, povezanih z nekdanjim predsednikom. Ta ves čas ponavlja, da so obtožbe, s katerimi se otepa, politično motivirane, da prihajajo z levice. Takšni argumenti so trhli, saj nihče ne povezuje aktualnega dogajanja z aferami, s katerimi ga bremenijo že leta.«
Medtem ko politika vleče družbo v moralno-etično slepo ulico, se na drugi strani po sogovorniku Lèbru zares postavlja vprašanje o sodstvu, a drugače, kakor napada Sarkozy. »Kazen, ki jo je dobil v primeru Bismuth, je mila in nima zveze s hudimi kaznimi, ki jih je, ko je bil še na oblasti, zahteval za najmanjše delikte ... Sodstvo tradicionalno nima veliko moči v Franciji, tudi ustava ne govori o sodni oblasti, ampak o sodnih avtoritetah, kar pove veliko. V vseh teh postopkih ni popolne neodvisnosti med vlado in državnimi tožilci ..., čeprav se trudijo prikazati, da je drugače.«
In kako se odziva politika?
Odzivi na nedavno razsodbo v primeru Bismuth so bili na desnici odklonilni, vsaj zadržani, na levici pa manj sramežljivi. Med Republikanci sta Nicolasu Sarkozyju prijateljsko podporo izrazila vodja stranke Éric Cioti in Olivier Marleix, predsednik poslanske skupine v narodni skupščini. Ta se je postavil proti sodstvu, češ da je obsojeni žrtev ... Tudi evropska poslanka Nadine Moreno verjame, da bo nekdanji predsednik »vztrajal pri svoji nedolžnosti«, zato ker »vem, kako je močen, pogumen in pošten«. Na levici se je, nasprotno, socialistična senatorka Marie-Pierre de La Gontrie vprašala, ali lahko Sarkozy ostane član ustavnega sveta.
Zadeva Bismuth
Kaj vse to pove o Franciji? Nič novega. Filozof Jérôme Lèbre je za Delo spomnil na afero Benalla, ki je izbruhnila v Macronovem prvem mandatu in prav tako kaže, »koliko je tolerance do škandalov, v katere se zapletejo predsedniki republike. Kakšen minister, tudi premier še morda odstopi, predsednik ne ... Tako je od nekdaj, na desnici in levici. Razlika je morda v tem, da desničarji mislijo – pri Berlusconiju v Italiji je to očitno –, da je nespoštovanje zakonov znamenje iznajdljivosti, kar talenta, da je malone vrlina. Sarkozy sodi me te 'talentirane' ljudi.«
V zadevi Bismuth so pretresli, koliko sta (takrat že nekdanji) predsednik Sarkozy in njegov odvetnik Thierry Herzog leta 2014 poskušala vplivati na pravobranilca Gilberta Aziberta in od njega dobiti zaupne informacije, povezane s politično-inančno zadevo Woerth-Betencourt, v katero je bil prav tako pogreznjen nekdanji konservativni voditelj. (Preverjali so, koliko so z denarjem ostarele bogate dedinje L'Oréala, zdaj že pokojne milijarderke Liliane Betencourt, nezakonito inancirali njegovo predsedniško kampanjo 2007 ...) Leta 2021 je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ni šlo samo za poskus vplivanja, ampak tudi za načrtno korupcijo v troje. Sarkozy in Herzog sta v zameno za nekatere koristne informacije o zadevi, ki je potekala na kasacijskem sodišču, obljubila Azibertu, da mu bosta priskrbela dobro službo v Monaku. Čeprav se iz paktiranja ni izcimilo nič, sta zdaj že dve sodni instanci potegnili črto, da za opredelitev kaznivega dejanja zadošča naklep, ni pomemben razplet.