O omejitvi mandatov nekoliko drugače

o celi Sloveniji, na sedežih vseh upravnih enot, poteka zbiranje podpisov za vložitev predloga zakona, po katerem bi županovanje omejili na dva zaporedna mandata. A kljub temu, če spremljate predvsem televizijo in se pri časopisih omejite le na glavne novice, je pobuda verjetno šla mimo vas neopažena. V Sloveniji se v zadnjih tednih razpravlja o vsem, samo o tem ne. Brezbrižnost, s katero so množični mediji spremljali pobudo, je v očitnem nasprotju s pozornostjo, ki so jo namenili zbiranju podpisov za referendum v času prejšnje vlade. Quod non est in mediis non est in mundo.

In vendar se je Piratski stranki, ki je pobudo lansirala, nedavno pridružila še Levica, resda najmanjša parlamentarna stranka, ki pa je zato članica vladne koalicije. Pričakovati bi bilo, skratka, več zanimanja pri medijih. Še zlasti, ker pobuda – naj se z njo strinjamo ali ne – ni kaprica zanesenjaških »izboljševalcev« slovenske politike, temveč odgovor na dolgotrajen in očiten problem sicer solidno delujoče lokalne samouprave v Sloveniji. Že vsaj petnajst let periodično ugotavljamo, da so mnoge občine postale plen »večnih« županov, ki kot šerii vladajo v svojem okolju in svojo premoč izkoriščajo za sistematično dušenje opozicije. Gre torej za nekakšno tehnokratsko, pogosto pa kar odkrito populistično obliko avtoritarizma, ki počasi, a zanesljivo spodkopava odprto družbo na lokalni ravni in občinsko samoupravo spreminja v laboratorij iliberalnih praks, ki utegnejo prej ali slej preskočiti na državno raven – in vsaj enkrat se je ta preskok skoraj zgodil.

Dovolj se je ozreti na prestolnico. Ljubljani že 17 let vlada isti župan – po mnenju večine meščanov sicer uspešno, a dejstvo je, da gre za nesporni rekord, vse odkar je bila z marčno revolucijo 1848 uvedena moderna lokalna samouprava. Tudi morebitna sprememba zakonodaje se ne Jankovića ne podobnih rekorderjev ne bo neposredno dotaknila, saj zakon bržkone ne bo deloval retroaktivno. A to je pravzaprav dobro, saj nas odreši bremena, da omejitev mandatov obravnavamo kot ukrep, namenjen omejevanju čisto določenih posameznikov; namesto lahko razpravo usmerimo v prihodnost in se vprašamo, ali je takšno prakso modro dopuščati tudi v bodoče ali pa je čas za spremembe, ki na lokalni ravni omogočijo hitrejšo izmenjavo vladajočih kadrov.

PObstaja razlog, zakaj so ravno najvišje funkcije izvršne oblasti (za razliko od mandatov poslancev in nižjih funkcionarjev) marsikje po svetu podvržene omejitvi mandatov. Omejitev predsedniškega mandata pozna že velika večina zahodnih (in ne le zahodnih) držav, v ZDA pa je ta praksa razširjena na večino guvernerjev: omejitev mandatov tako poznata kar dve tretjini ameriških zveznih držav. In, kar je za nas še bolj relevantno, kar devet od desetih največjih ameriških mest.

Očitek o nedemokratičnosti ukrepa tako težko prestane primerjalno analizo. Ostaja pa vprašanje smotrnosti. Pri majhnih občinah, kjer je včasih resnično težko najti sposobno in zaupanja vredno osebo, pripravljeno za opravljanje neprofesionalne funkcije, ki pogosto prinaša več sitnosti kot koristi, utegne biti omejitev na dva mandata neživljenjski ukrep. A vsaj, kar se tiče mestnih občin, nimam dvoma: če ta nima dovolj široke kritične mase, da si lahko privošči pogostejšo menjavanje posameznikov na županski funkciji, si zelo verjetno ne zasluži statusa mestne občine.

A obstaja še en resen pomislek. Ameriška mesta so si omejitev mandatov izbrala sama: do spoznanja o nujnosti takšnega ukrepa so prišla po lastni presoji in jih samostojno uzakonila v svoje statute. To lahko že danes storijo tudi slovenske mestne občine – a se za to niso odločile. In volivci s tem, ko vedno znova podprejo »večne« župane, izkazujejo, da v monopolu posameznikov nad župansko funkcijo ne vidijo problema. Zakaj jim torej takšno omejitev vsiliti od zunaj? Mar ne bi to bil le samovoljni poseg države v delovanje lokalne samouprave, ki bi kljub dobrim namenom dodatno spodkopaval avtonomijo občin?

Povsem drugače bi bilo, če bi o tem odločili volivci sami, na referendumu. Zakon bi lahko sicer predpisal, naj vsaka izmed občin izvede referendum o tem vprašanju, s podobnim kvorumom, kot velja na državni ravni. A mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi se o tem odločali skupaj, na referendumu na državni ravni. Odločitev, sprejeta na takšen način, bi imela neprimerno večjo legitimnost: morda bi se celo izkazalo, da volivci, ko je to vprašanje zastavljeno na načelni ravni, odločajo drugače, kot kadar gre za konkretna imena.

Toda posvetovalni referendumi so pri nas notorično neučinkoviti: udeležilo bi se jih malo ljudi, povrhu vsega pa končna odločitev ne bi bila zavezujoča. Ne glede na rezultat bi se polemike glede tega vprašanja nadaljevale, z njimi pa tudi pritiski in lobiranja.

Zato navijam za drugačen scenarij. Upam, da bo zbiranje podpisov, ki te dni poteka na upravnih enotah, uspešno in da bo podpisnikom uspelo vložiti zakonodajni postopek. Upam tudi, da bo omejitev mandata uzakonjena – in da bodo nato nasprotniki takšne ureditve, denimo v Združenju občin, zbrali podpise za referendum proti spremembam. Na ta način se bo odločitev, pa čeprav po ovinku, vendarle znašla pred volivci. In če bi se nato zgodilo, da bi zakon vseeno šel skozi, ker na referendumu ne bi bil dosežen kvorum, bi to bila prekrasna ironija. Na političnem nagrobniku lokalnih šerifov bi tedaj lahko napisali: »Inercija volivcev me je omogočala, inercija volivcev me je pogubila.«

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Vsi si domišljajo (ali pa se pretvarjajo), da gre za zelo resne debate, v katerih je treba biti oster in kategoričen, če se poanta okrepi še s kakšno pritlehnostjo ali psovko, se pa tudi ne bo svet podrl. V tem primeru bi bilo nadvse priporočljivo čtivo knjiga Pomembnost življenja kitajskega ilozofa, pisatelja in esejista Lin Jovtanga, ki jo je sicer napisal že skoraj pred stoletjem, vendar je zdaj morda še bolj aktualna kot takrat. »V razpravi je najpomembnejši sproščen slog. Še tako tehtne in pomembne teme pogovorov, med katere sodijo tudi razmišljanja o žalostnem stanju v lastni deželi ali o zatonu civilizacije same pod vplivom norih političnih idej, ki odvzemajo človeku svobodo, dostojanstvo ali celo srečo kot cilj, pa tudi takšne, ki zajemajo občutljivo vprašanje o pravici in resnici, morajo biti izražene na neprizadet, sproščen in intimen način. Naj smo še tako razburjeni in jezni na roparje naše svobode, v civiliziranem svetu lahko pokažemo svoja čustva samo z rahlim nasmehom na ustnicah ali s konico našega peresa,« je zapisal Lin in opozoril na izjemen pomen humorja, katerega »kemična funkcija je, da spreminja značaj naših misli.«

To je danes povsem nedosegljiv ideal ne samo za nas, temveč za velik del sveta, saj povsem dominirajo arogantni monologi in vezanje že neštetokrat povezanih otrobov, ki nimajo drugega namena, kot prepričevanje že prepričanih. Ker je tako, pa bi bilo dobrodošlo, če bi se v prihodnje politiki vsaj odrekli gromoglasnim manifestom, resolucijam in deklaracijam. Seveda formalna potrditev oziroma obsodba določenega historičnega ali aktualnega dogodka ali procesa ni povsem nepomembna, vendar je vse prepogosto zgolj vir konfrontacij, kar na koncu izniči vsako, še tako plemenito pobudo. Vsak razmišljajoči človek se zna sam opredeliti in zavzeti kritično stališče do totalitarnih sistemov, zločinskih rabot in različnih družbenih anomalij, domišljavost politikov, da so prav oni poklicani kot vrhovni arbitri, pa je povsem deplasirana. Skrajni čas, da jim to damo tudi vedeti in da jih ne bo mogoče upoštevati, dokler ne bodo sami začeli upoštevati Linovih nasvetov.