Ni problem sovražni govor, temveč sovraštvo

Živimo v času manifestov, resolucij in deklaracij, dnevno se vrstijo polemike o tej ali oni zgodovinski temi, konsenzualnih odločitev pa je malo ali nič. Zadnja v vrsti je bila pred kratkim v državnem zboru sprejeta deklaracija o spominu na gladomor v Ukrajini, ki je zdaj tudi s slovenske strani priznan kot genocid. Vendar tudi o tem ni bilo soglasne odločitve, nekaj poslancev Gibanja Svoboda se je glasovanja vzdržalo, poslanci in poslanke Levice pa so bili proti. Kot je njihovo odločitev pojasnil Matej T. Vatovec, o gladomoru sicer ni dvoma, ta se je zgodil, vendar o vzrokih ni enotnega stališča zgodovinske stroke, zgodovino pa je po njegovem mnenju treba prepustiti zgodovinarjem in ne politiki, ki poskuša tako »legitimirati svoje interese«.

Zanimivo stališče, ki pa postavlja kar nekaj vprašanj. O kateri temi je zgodovinska stroka enotna? Morda o obdobju antike, že o srednjem veku so mnenja različna, kar zadeva prejšnje stoletje pa lahko beremo zelo različne, neredko diametralno nasprotne interpretacije. Katerim zgodovinarjem je torej treba pritrditi? Nič manj nenavadna – vsaj pri nas – ni teza, da politika oziroma politiki naj ne bi dajali mnenj o zgodovini. Danes smo vsak dan priča političnim razpravam o zgodovini, na vseh koncih političnega spektra, vključno s predsednikom vlade, vehementno zagovarjajo svoja stališča, ne manjka niti neštetih komemoracij različnih žanrov, ki so bolj kot v smislu pietete namenjene dnevnopolitičnim agitacijam.

Vse te histerične polemike, ki se že leta in desetletja ciklično ponavljajo, so postale neznosno duhamorne, ob njih se postavlja še eno vprašanje, namreč, kaj je sploh kohezivno tkivo države ali, če hočete, temelj nacionalne identitete. Seveda obstajajo teze, da je nacionalna identiteta zgoj ikcijski privid imaginarne skupnosti, kot je fenomen poimenoval irski zgodovinar in politolog Benedict Anderson. Spet drugi menijo, da so se časi spremenili in da so obdobja nacionalnih identitet in nacionalnih držav nepreklicno minila; recimo Noah Harari v svoji knjigi nasvetov za 21. stoletje piše, da ob globalni ekonomiji, globalni ekologiji in globalni znanosti ostajajo nacionalne države in nacionalne politike arhaična ostalina, ki jo je treba čim prej preseči oziroma izbrisati.

Že mogoče, vendar se takšna ali drugačna nacionalna identiteta in državna subjektiviteta hočeš nočeš vedno znova konstituirata in redeinirata skozi jezik, kulturo in umetnost ter skozi ekonomske in socialne mreže in relacije, vse do športa in kulinarike, pa četudi se marsikdo vzvišeno deklarira za svetovljana, ki ga tovrstne domačijske partikularnosti ne zanimajo. In ne nazadnje ni nepomemben niti dejavnik zgodovine, za številne narode in države je to celo temelj nacionalne identitete (kar seveda zna biti v primeru nekritičnega gloriiciranja nekdanje domnevne slave pogosto tudi problematično), tukaj pa imamo Slovenci morda najbolj nesrečno izkušnjo. V nasprotju z državami na vzhodu Evrope, ki so bile nekoč de iure (baltske države) ali de facto (vse države Varšavskega pakta) v vazalnem odnosu do Sovjetske zveze in so se na novo pridobljene svobode in samostojnosti zelo razveselile, je bil entuziastičen zanos pri nas zelo kratek, kmalu pa se je porodil občutek, da z državo pravzaprav ne vemo, kaj početi.

Če pogledamo sedanjo politično in družbeno dinamiko Slovenije, je zanjo značilna skoraj popolna brezidejnost, priča smo zgolj suho birokratskemu upravljanju distanciranih elit in srditim ideološkim kanonadam, ki so vezane skoraj izključno na tako imenovano polpreteklo zgodovino. Kar se tiče diskurza pa je ta res na zelo nizki ravni, pri čemer pravzaprav ni pomemben tako imenovani sovražni govor, o katerem se toliko razpravlja, ta je zgolj simptom, problem je neizmerno sovraštvo, ki se je neobvladljivo razraslo. In kar je najhuje, v vsem tem neizmernem sovražnem besedičenju ni mogoče zaslediti niti kančka domiselnosti, lucidnosti, zanimivih konstatacij, ironičnih observacij z inteligentnim humorjem, da o popolnem umanjkanju retoričnih bravur niti ne govorimo.

Vsak razmišljajoči človek zna sam zavzeti kritično stališče do totalitarnih sistemov, zločinskih rabot in različnih družbenih anomalij.