Krpanje osiromašenih zbirk
Nemški muzeji in galerije poskušajo z nakupi dopolniti v času nacionalsocializma izropane fonde
V okviru čistke v času nacionalsocializma je bilo na podlagi teze o izrojeni ali degenerirani umetnosti ( Entartete Kunst) iz stotih nemških muzejev in galerij odstranjenih okoli dvajset tisoč umetniških del. Izguba za nemške kulturne institucije je bila velika, zato ne preseneča, da poskušajo vsaj nekaj del pridobiti nazaj.
Termina degenirana umetnost se niso domislili nacionalsocialisti, to oznako je že v 19. stoletju vpeljal Max Simon Nordau, ki je bil – paradoksalno – Jud in s heodorjem Herzlom soustanovitelj sionističnega gibanja. Njegove ideje o patologiji v kulturi in umetnosti so naletele na plodna tla, tudi nemški cesar Viljem II. je imel sila konservativne poglede na umetnost, med drugim je preprečil, da bi Käthe Kollwitz prejela državno nagrado. Vendar so nacionalsocialisti program »očiščenja« nemške kulture postavili na drugo raven, projekt odstranjevanja teh del je bil izpeljan s prusko natančnostjo, po razvpiti razstavi v Münchnu leta 1937 so bila mnoga neprecenljiva dela uničena.
Vendar ne zgolj v Nemčiji, leta 1942 so številna platna Pabla Picassa, Salvadorja Dalíja, Maxa Ernsta, Paula Kleeja, Fedinanda Légerja in Joana Mirója zgorela na grmadi na vrtu Nacionalne galerije Jeu de Paume v Parizu. Toda nacisti so ob tem zaslutili priložnost za zaslužek, kar nekaj del je bilo prodanih na dražbah, predvsem v Švici. Po padcu Berlina so v razdejani nemški prestolnici Rusi odkrili več skritih platen in kipov, nazadnje so končali v sanktpeterburškem Ermitažu, še pred desetletjem pa so pri gradnji nove proge podzemne železnice na Alexanderplatzu naleteli na več plastik v kleti neke stanovanjske hiše.
Zakon še vedno velja
Vendar je bila večina umetnin za nemške muzeje izgubljena, saj del niso imeli pravice zahtevati nazaj. Zakon iz 31. maja 1938, po katerem je minister za propagando Joseph Goebbels dela konisciral, ni bil nikoli preklican in formalno še vedno velja. Nemškim muzealcem in galeristom tako ne preostane drugega, kot da poskušajo od zasebnih lastnikov ali na dražbah umetnine ponovno kupiti. Zadnji tak nakup so izpeljali v muzeju Folkwang v Essnu, v njihovi zbirki je tako ponovno delo Egona Schieleja Ženska, ki si z obema rokama zakriva obraz.
Po besedah kuratorja Tobiasa Burga, ki skrbi za zbirko risb, graik in akvarelov, to seveda ne more nadomestiti nekdanjega izjemnega fonda muzeja, saj so v času nacionalsocializma izgubili kar 1400 del, največ od vseh nemških muzejev. Vendar je vsako nazaj pri
Obstaja natančen popis zaplenjenih del, vendar se nemški muzealci zavedajo, da so z redkimi izjemami, ko se institucije odločijo za prodajo, zanje za vedno izgubljena.
dobljeno delo pomembno, četudi so ga kupili dvakrat. Ustanovitelj muzeja Karl Ernst Osthaus je namreč od Schieleja, s katerim sta bila v tesnih stikih, v začetku 20. stoletja kupil 14 akvarelov, zdaj jim je uspelo v zbirko vrniti vsaj enega. Poleg tega so izbrskali še 24 del drugih avtorjev, tako da je nekdaj bogata zbirka zdaj vsaj formalno spet konstituirana, četudi v skromnem obsegu.
Redke in drage možnosti za nakup
Primer ni osamljen. Lani so v muzeju Kunstpalast v Düsseldorfu kupili tihožitje Lovisa Corintha, leto prej v Kunsthalle Mannheim akt Ota Müllerja, v muzeju Moritzburg v mestu Halle pa akvarel Vasilija Kandinskega in dve platni Maxa Liebermanna. Liebermann, ki je bil v času nacističnega prevzema oblasti častni predsednik Akademije znanosti in umetnosti, je umrl leta 1935. Čeprav njegova dela niso bila uvrščena med izrojeno umetnost, so jih odstranili, saj zaradi njegovega judovskega porekla »niso bila primerna za prezentacijo«. V Državnih umetnostnih zbirkah Dresden so s pomočjo številnih sponzorjev kupili delo Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Nakup v Dresdnu je še posebej pomemben, saj je bila Vzhodna Nemčija do združitve odrezana od mednarodnega umetnostnega trga in jim do leta 1990 ni uspelo nadomestiti nobene koniscirane umetnine, poleg tega Dresden s skupino Most (Die Brücke) velja za zibelko nemškega ekspresionizma.
Priložnosti za nakup je malo, le tu in tam se na trgu pojavi kakšno delo, ki je bilo uvrščeno v natančen popis degenerirane umetnosti leta 1938, pogosto veliki svetovni muzeji in galerije ter zasebni kupci ponudijo tako visoko odkupno ceno, da jim nemške institucije težko konkurirajo. Praviloma iščejo sponzorska sredstva, tudi odkup dela Egona Schieleja je soinancirala fundacija Ernsta von Siemensa. Kot so poudarili nemški muzealci in galeristi, imajo natančen popis zaplenjenih del, ki so zdaj v različnih javnih zbirkah po svetu, od Basla in New Yorka do Tokia in Hongkonga, vendar se zavedajo, da so z redkimi izjemami, ko se institucije odločijo za prodajo, zanje za vedno izgubljena.