Ne potrebujemo novega junaka
Pogosto se sprašujem, koliko časa potrebujejo država, nacija in narod, da se odtrgajo od brazgotin po travmi. Koliko let, desetletij ali stoletij mora miniti, da se v kolektivnem spominu prenehajo pojavljati duhovi s »polj smrti«, da uspavank ne prevevajo nepregledne globine trpljenja in da se oči mlade generacije obrnejo k svetlobi, ki vodi v zdravo prihodnost.
» Vsaka zmaga je zgolj cena, ki jo plačaš za to, da lahko vstopiš v še težji problem,« je ob neki priložnosti dejal Henry Kissinger. Mož, ki je na lastne oči videl toliko zmag in s svojim umom reševal toliko problemov, je skozi uspehe in poraze, prek slavospevov in kritik – doživel polnih sto let.
Pred njegovim rojstnim dnem, ki ga proslavlja prav na današnjo soboto, se je pojavilo nešteto analiz, zapiskov in zgodovinskih poskusov, da bi se opredelilo njegovo mesto v času in da bi se mu dodelila vsaj kolikor toliko trajna ocena kot ilozofu diplomacije in diplomatu realpolitike.
A nič od tega ni potekalo gladko. Tudi kot stoletnik Kissinger nobenemu od svojih biografov zlahka ne dopušča, da bi o njem kar koli napisal zgolj z eno roko. Vedno ostane še tisto, napisano »z drugo roko«, ki je v nasprotju z vsem, kar je bilo do takrat izrečenega. Za Kissingerja je kontroverznost preprosto naravni atribut. Težava se pojavi šele, ko ga je treba obarvati z eno barvo.
Ko je leta 2015 Niall Ferguson izdal revizionistično knjigo Henry Kissinger, 1923 to 1968: he Idealist, je revija Politico
ob tej priložnosti nekaj zgodovinarjem zastavila naslednje vprašanje: ali gre za največjega ameriškega državnika, pripravljenega na žrtve v prid višjim ciljem, ali za brezobzirnega voditelja, odgovornega za dolgotrajne vojne in hude zločine proti človečnosti? Ali lahko o Kissingerju govorimo kot idealistu in, na kratko rečeno, ali je bil on med svojo dolgo kariero v službi dobrega ali – poosebljeno zlo?
Seveda so bili odgovori zelo različni. Nicholas hompson, tedanji urednik spletne strani revije he New Yorker
in avtor nekaj knjig o hladni vojni, je bil prepričan, da je bil Kissinger »eden najslabših ljudi, ki so bili kdaj v službi dobrega«. »Manipuliral je s kolegi in nacijami. Izmislil si je začetek jedrske vojne, in to samo zato, da bi pospešil določeno perverzno teorijo, ki je sodila v osebno igro … Zasluži si dobiti priznanje in medaljo, a takšno, na kateri bo podoba režečega moškega z nožem v roki.« »Najboljše, kar je mogoče povedati o njem, je, da je bil v svoji diplomaciji kreativen,« je takrat dejal James Mann, profesor na Šoli naprednih študijev Johna Hopkinsa in avtor knjige O obrazu: Zgodovina zanimivih odnosov med Ameriko in Kitajsko.
Resda je uničeval stare šablone, a si je s tem večinoma prizadeval prigrabiti čim več moči in nadzora za svoj urad pa tudi zase osebno, je trdil Mann. Čeprav so mu pripisovali zasluge za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Kitajsko, Mann trdi, da je dal to pobudo predsednik Richard Nixon, ne pa Kissinger, ki je, na kratko povedano, kot državnik močno precenjen.
Walter Isaacson, glavni izvršni direktor Instituta Aspen in avtor knjige Kissinger: Biograija, pa po drugi strani meni, »da bi nam danes (naj vas spomnim, da je bilo to leta 2015) ob razpravah o zunanji politiki prišla prav še veliko večja doza kissingerjevskega realizma«.
Diplomatski genij ali vojni zločinec?
»Amerika je po letu 1945 vodila pet vojn in samo v eni od njih dosegla svoje cilje – v zalivski vojni.« To je Kissinger ugotovil pred davnimi leti, torej veliko prej, preden je Amerika vodila še nekaj vojn, v katerih ni dosegla nič od tistega, s čimer je opravičevala svoja posredovanja.
Za neuspešen konec ene od neuspešnih vojn je Kissinger dobil celo Nobelovo nagrado za mir. To je bilo leta 1973, ko sta bila on in severnovietnamski pogajalec Le Duc ho razglašena za dobitnika tega priznanja, ki pa ga Vietnamec ni hotel sprejeti, saj je trdil, da za mir še zdaleč ni nikakršnega zagotovila. In res, po zmagi komunistov dve leti pozneje se je izkazalo, da vse tisto, kar sta Kissinger in Le Duc ho menda dosegla z blizu sedemdesetimi krogi pogajanj v Parizu, ni bil mir. Kissinger je poskušal vrniti nagrado, a se tega preprosto ne da izpeljati. Veliko pomembnejše pa ostaja vprašanje, kakšna je bila njegova vloga v bombardiranju Kambodže. V letih 1969 in 1970 so Američani to državo bombardirali 3875-krat in nanjo odvrgli 110.000 ton bomb, ki so ubile od 150.000 do pol milijona civilistov.
Kot je zapisano v Pentagonovem poročilu, ki je bilo objavljeno prav leta 1973, je vsakega od teh napadov odobril Kissinger.
Posamezni ameriški novinarji so zbrali ogromno pričevanj posameznikov, ki so preživeli bombardiranja, in ni kakšnih posebnih dvomov glede tega, kaj se je pravzaprav dogajalo v imenu preprečevanja širjenja komunizma. Je pa vprašanje, ali je ameriška brutalnost pomagala Pol Potu in Rdečim Kmerom, da so prevzeli oblast nad Kambodžo in izvedli genocid nad lastnim narodom s tem, ko so pobili od 1,5 do dva milijona ljudi. Ali pa je bila kljub vsemu odločilna podpora Mao Zedonga, ki je iz te nesrečne države naredil svojevrsten laboratorij radikalnega komunizma, kakršnega kljub vsemu sam ni vzpostavil v svoji državi. Pogosto se sprašujem, koliko časa potrebujejo država, nacija in narod, da se odtrgajo od brazgotin po travmi. Koliko let, desetletij ali stoletij mora miniti, da se v kolektivnem spominu prenehajo pojavljati duhovi s »polj smrti«, da uspavank ne prevevajo nepregledne globine trpljenja in da se oči mlade generacije obrnejo k svetlobi, ki vodi v zdravo prihodnost.
Kambodža se še vedno ni iztrgala iz krempljev svoje zgodovinske travme. V tej državi že osemintrideset let vlada Hun Sen, čigar vlada je v zapore poslala veliko več pripadnikov opozicije in političnih aktivistov kot članov zloglasnih Rdečih Kmerov.
Čeprav ima ta država vse institucije demokracije in v njej prav zdaj potekajo kampanje za parlamentarne volitve, ki so napovedane za 23. julij, je bila edina opozicijska stranka – ki ima dovolj moči in kredibilnosti, da bi lahko izzvala Hun Senovo Ljudsko stranko – prejšnji teden izključena iz kampanje. Državna volilna komisija je ni hotela registrirati za udeležbo na bližnjih volitvah. »Stranka svetlobe sveče« je vlogo glavne izzivalke vladajoče stranke podedovala od prav tako onemogočene Stranke nacionalne rešitve. Zdaj ni v igri nobena od njiju. Hun Sen je za naslednika na oblasti pravzaprav že določil svojega najstarejšega sina Hun Maneta, ki ga je sicer postavil na čelo vojske. Je to kakor koli povezano s Kissingerjevo vlogo v nedavni zgodovini te države? Mar je tudi to rezultat travme zaradi ameriškega bombardiranja in Pol Potovega genocida? Ali pa je vse to veliko bolj povezano s Kitajsko, ki na vse načine podpira Hun Sena, tako kot je podpirala Rdeče Kmere, in ki tudi zdaj utrjuje vojaške zveze s Kambodžo, da bi na ta način nadzorovala Vietnam, ki se vse bolj zbližuje – ne z Rusijo, kot je to med prejšnjo vojno počel s Sovjetsko zvezo, temveč z Ameriko, nekdanjo sovražnico, ki je postala njegova velika investitorica, partnerica in prijateljica.
Kdo je kriv za usodo Pakistana?
Svoj diplomatski salto, zamišljen kot potezo, s katero se bo hladno vojno popeljalo proti koncu, je Kissinger jeseni 1970 izvedel s pomočjo Pakistana. Islamabad je bil namreč komunikacijski kanal med Washingtonom in Pekingom. Ker je imel Pakistan tesne odnose z obema stranema, je takratnemu svetovalcu za nacionalno varnost predsednika Nixona uspelo od takratnega kitajskega premiera Zhou Enlaija dobiti sporočilo, da je LR Kitajska pripravljena vzpostaviti dialog z Ameriko. Vemo, kako je vse to potekalo in kako je Kissingerjev tajni obisk v Pekingu pripeljal do zgodovinskega srečanja Nixona z Maom, vzpostavitve diplomatskih odnosov, preselitve ameriškega veleposlaništva iz Tajvana na Kitajsko in – če vse to natančno povzamemo – kako je vse to vodilo k ustvarjanju takšnega sveta in globalne ureditve, kakšna imamo še danes.
A ta Pakistan, ki je medtem postal jedrska sila, ne pa tudi zdrava demokracija, je zdaj pred splošnim gospodarskim zlomom in političnim propadom.
Vse se je pravzaprav začelo lani, ko so to državo prizadele katastrofalne poplave, ko je ruski napad na Ukrajino močno prizadel pakistansko preskrbo s hrano in energenti in ko je bila zaradi korupcije izglasovana nezaupnica premieru Imranu Khanu.
Vse od takrat traja v državi z več kot 230 milijoni prebivalcev agonija, ki od časa do časa dobi nov zagon, kot potrditev, da se ne bo ne hitro ne zlahka končala, kaj šele da bi se bližala kakršnemu koli razpletu. Priljubljenost Imrana Khana pa se je letos le še povečala, in to zlasti med urbano mladino, ki se sicer zaveda, da je premier obtožen za več kot sto kaznivih (v glavnem korupcijskih) dejanj, pa vendar vidi v njem edinega pravega borca za prihodnost mladih rodov. Hkrati je več kot dvajset funkcionarjev Khanove vlade ta teden zapustilo njegovo stranko Tehreek-e-Insaf, kar se je po njegovem mnenju zgodilo zaradi »pritiskov in izsiljevanj« njegovih političnih nasprotnikov. ZDA »budno spremljajo razmere« v Pakistanu, a ni videti, da bi priskočile na pomoč – niti prijateljsko, kaj šele inančno. V Islamabadu zato potekajo intenzivne razprave, ali naj se njihova država v celoti obrne proti Kitajski, saj je očitno, da med rivalskimi velikimi silami ni nič več mogoče ohranjati ravnovesja.
Je tudi za trenutno stanje v Pakistanu kriva ameriška politika, ki jo je oblikoval Kissinger? Mnogi mu očitajo, da je z osredotočenostjo na Kitajsko – ki je, kot trdijo njegovi kritiki, ni poznal ne takrat, pa tudi danes je še vedno ne razume – povzročil nepovraten kaos v južni Aziji, s tem, ko je gledal skozi prste takratni pakistanski oblasti in diktatorskemu predsedniku Jahiaju Khanu, ko sta izvajala genocid nad pripadniki bengalskega ljudstva v Vzhodnem Pakistanu. Usmrčenih je bilo od 500.000 do tri milijone bengalskih nacionalistov, ki so zahtevali odcepitev in vzpostavitev neodvisnega Bangladeša. Kot se je izkazalo, je Kissinger to vedel, a je pakistansko vodstvo potreboval za komuniciranje s Kitajsko. Celo za ceno vojne, ki je izbruhnila med Pakistanom in Indijo, iz katere se je nato rodil neodvisni Bangladeš.
Moj globoki poklon, draga, nepozabna Tina
Ko sem prebirala obsežne intervjuje s Henryjem Kissingerjem pred njegovim stotim rojstnim dnevom, me je užalostila novica o smrti Tine Turner. Resnično me je zabolel odhod ženske, o kateri se je zdelo, da ji pozitivna energija ne bo nikoli dopustila, da bi za vedno zaspala. In čeprav sem imela raje nekatere druge njene pesmi, mi je v tem trenutku v glavi zazvenela We Don't Need Another Hero. Pomislila sem, da nič več ne obstajajo diplomati in državniki, kot je bil Kissinger, in čeprav me včasih preplavi tesnoba zaradi tega, ker človek tako zlahka pomisli, da je mogoče tudi najhujše krize vedno lažje rešiti, če obstaja veliki, modri in manipulatorski vodja, sem pravzaprav prepričana, da ne potrebujemo novega junaka. »Ljubezen in sočutje,« poje Tina Turner v mojih mislih, »prihajajo njuni dnevi, vse drugo so dvorci, zgrajeni v oblakih.«
Torej, vse najboljše za rojstni dan, gospod Kissinger! Moj globoki poklon, draga, nepozabna, vedno pokončna in tako veličastno poštena Tina Turner! Zmaga vedno pripada tistemu, ki je k njej težil z empatijo in ljubeznijo. In zato, čeprav se je včasih zazdelo, da je škoda, da svet nima še enega Kissingerja, kljub vsemu ne potrebujemo novega junaka.