Brez ocen bi bilo le bolj sproščeno, ne manj učenja V puberteti so pomembni vrstniki, odrasli smo zelo nepomembni. Moramo pa biti zelo prisotni.
Saša Pušnar Dobnikar razume morebitne spodrsljaje najstnikov, ki se jim dogaja življenje
Učiteljica španščine na Ekonomski šoli Ljubljana poudarja predvsem prednosti formativnega spremljanja. Pri tem je ključna povratna informacija za izboljšave, s tem pa dijaki pridobivajo vedno več znanja. Pravi, da bi prav zaradi tega sama brez kakršnih koli testov najbolje ocenila, koliko posamezen dijak zna. To bi bilo tudi bolj pravično, saj, kot pravi, ocene niso vedno realen prikaz znanja posameznega dijaka. Preprosto si želi šolo brez ocen.
Dijaki Saše Pušnar Dobnikar danes pišejo izpit iz angleščine na maturi. »Želim si, da bi jo čim uspešneje končali, da bi dobili dovolj točk za vpis na želeno fakulteto. Rekla sem jim, da morajo iti dan prej zgodaj spat. Če si naspan, boš vse, kar znaš, zagotovo vedel.«
Poučevanje v srednji šoli je zaznamovano z maturo. Učiteljica priznava, da so dijaki precej obremenjeni z njo, zlasti tisti, ki potrebujejo dovoljšnje število točk. »Na splošno je matura postala bavbav. Velika in težka zadeva. Vedno jim sicer povem, da bodo imeli na fakulteti veliko izpitov, ki bodo, vsako leto, lahko težji kot matura. Poskušam zmanjšati njihov strah, ko jim povem, da se štiri leta pripravljajo nanjo. Ampak strah obstaja. Ker je to prvi tak obsežen izpit v njihovem življenju.«
Matura ni pritisk le za dijake, ampak tudi učitelji čutijo veliko odgovornost. Španščine si na maturi sicer ne izbere množica, vendar učiteljica za vsakega trepeče. »Sprašujem sodelavce, kako je bilo, ali so pisali do konca, ali so dobro slišali na slušnem razumevanju, sprašujem seveda tudi dijake. Ko čakamo na rezultate, sem vedno na trnih, čeprav načeloma vedno zelo dobro pišejo. Vendarle pa, če ne opravijo mature ali je ne opravijo dobro oziroma po njihovih pričakovanjih, se počutiš odgovornega. Čeprav se morajo učiti sami. Jaz jim dam vse, ampak izpeljati jo morajo sami.«
Odgovornost za znanje
Prav sprejemanje odgovornosti je del formativnega spremljanja, Saša Pušnar Dobnikar se od leta 2015 ukvarja s tem in je vodja projekta na šoli. »Formativno poučevanje ni prelaganje odgovornosti na dijake, ampak poudarjanje odgovornosti. Tako kot mora učitelj narediti svoje – in zelo veliko –, imajo tudi dijaki odgovornost, da naredijo vse. Če prideta oba pola skupaj, lahko dobro uspe.«
Pri tem načinu poučevanja najprej preveri, kaj dijaki že vedo o posamezni temi, ki jo bodo obravnavali. S tem jim da potrditev, da nekaj že znajo. »Dokazano je, da sinapse bolje delujejo, če je nekaj že znanega. Ko vedo, o kateri temi se bomo pogovarjali, jih razvrstim v skupine, da povedo, kaj želijo delati pri tej lekciji. Namene učenja napišemo na tablo. Včasih me zelo presenetijo in naštejejo stvari, ki se jih sama ne bi spomnila. Ko smo imeli temo zdravje, so, recimo, predlagali, da bi obravnavali navodila v receptih. Nato izdelamo kriterije uspešnosti, da lahko sami ugotavljajo, ali so se naučili. Recimo: znam našteti vse dele telesa – kljukica, znam se pogovarjati pri zdravniku – kljukica …«
Povratna informacija za boljšo oceno
Učiteljica pravi, da je ključna povratna informacija. Tako že med poukom dijake vpraša, ali snov razumejo oziroma česa ne. Ko jih bolj spozna, je dovolj, da jih samo pogleda, in že po izrazih na obrazih vidi, ali so razumeli ali ne. Poudarja, da ni nič narobe, če je treba večkrat razložiti stvari. »Vsak po svoji poti pride do znanja.« Povratne informacije dijaki pridobivajo tudi od vrstnikov. Ko končajo lekcijo, jih razdeli v skupine in jim naloži, da si pregledajo zvezke, dopišejo oziroma prepišejo, če komu kaj manjka. Pomembno je tudi vrstniško vrednotenje. »Ko imajo kakšen nastop, ga sošolci ocenijo. Kriterije imamo postavljene, ampak so kar strogi in kdaj strožji kot jaz. Na tak način se izboljšujejo.«
Zelo verjame v formativno spremljanje. »Ena izmed učiteljic v projektu Učitelj sem! Učiteljica sem! je že dejala, da bi lahko ocenila svoje učence, ne da bi jih ocenjevala. To je res. Za vsakega dijaka bi lahko veliko bolj realno povedala, za koliko zna. Ker ima lahko dijak boljše ocene glede na svoje resnično znanje in obratno. To je paradoks, ki me zelo moti. Formativno spremljanje se uveljavlja, bo tudi v novih učnih načrtih, ampak še vedno zahtevamo številčne ocene. Dejstvo pa je, da s sprotnim preverjanjem znanja in povratno informacijo dijaki zelo dobro naštudirajo stvari, še preden pišejo test. Tako imam načeloma lepe ocene. Ker res delamo in vadimo, vadimo, vadimo.«
Pri formativnem načinu učitelj išče znanje, je dodala: »Nikoli ne iščem neznanja. Želim, da pokažejo znanje. To je tudi pri poučevanju drugega jezika krasno. Ker začnejo načeloma z ničle. Ko vidiš, kako zrastejo, je to nekaj izjemnega.«
Španske nadaljevanke niso več merilo
Učiteljica pravi, da imajo na šoli vsako leto šest oddelkov prvošolcev, vedno ima dva polna oddelka. Zanimanja je veliko, a že davno ne več zaradi španskih telenovel. »Odpirajo se špansko govoreči gospodarski trgi, v Španiji in predvsem v Južni Ameriki.
Drugi vzrok je dejstvo, da gre za romanski jezik in si z njim lahko pomagaš tudi pri italijanščini, francoščini. Mislim, da je tretji vzrok, slišati bo samovšečno, ta, da smo hispanisti zagnani profesorji in profesorice. Res se trudimo biti dobri, animiramo dijake, ti pa to prepoznajo in širi se dober glas, da je na španščini 'fajn'.«
Čeprav si španščino običajno izberejo dijaki, ki so bolj odprti, še vedno kar nekaj čas porabi za to, da jih sprosti, da spregovorijo. Strah pred tem, da boš nekaj povedal narobe, je močno zakoreninjen. Tako jim že prvo uro pove, da posmehovanja ne dovoli. »Treba je vzgajati kulturo pogovora, potem se sprostijo. Ker spregovoriti morajo. Dostikrat mi povedo, da so se potem sprostili tudi pri drugih predmetih.«
Dijakom poskuša biti blizu. Tudi ko je utrujena, je njihova profesorica. »Pomembno je, da prideš z nasmehom, jih pozdraviš, si spoštljiv do njih. Mnogi me vprašajo, ali ni grozno, ker delam v srednji šoli, z najstniki. Sploh ni grozno! Najstniki so super ljudje. Krasni in nič drugačni, kot smo bili mi, ko smo bili najstniki. Če jim to pokažeš in daš to vedeti, je vse v redu. Pa morda kakšno stvar na hec obrneš. Ko morda nimajo domače naloge, učbenika s sabo, da to razumeš. Tako kot se tebi dogaja življenje, se tudi njim.«
Učenje od mladih
Dijaki se nanjo obrnejo tudi po pomoč. Veliko ji pomeni, da cenijo njen nasvet in ji zaupajo. »V prejšnji generaciji je mama nekega fanta rekla, da vse, kar izve, izve od mene, ker ji doma ne pove ničesar. To je res lepa pohvala. V puberteti so pomembni vrstniki, odrasli smo zelo nepomembni. Moramo pa biti zelo prisotni. Strokovnjakinja, ki se ukvarja z najstniki, je v neki televizijski oddaji dejala, da bi pri srednješolcih morali biti starši ves čas doma. Ker ne veš, kdaj bo prišel trenutek, ko bodo želeli s tabo govoriti. In ta trenutek moraš ujeti.«
Pravi, da se tudi sama veliko uči od njih. Odnosov, pa tudi, kako razložiti kakšno snov. Ko sliši, da kdo od njih sošolcu razlaga snov, ga takoj pozove, da razloži še drugim. »Bila bi neumna, če tega ne bi izkoristila. Ker če sošolec nekaj razloži, je tudi zanje povsem drugače.«
V teh dneh ima en njen razred že zaključene ocene. In prav ti dijaki jo utrjujejo v prepričanju, da je formativni način poučevanja najboljša izbira za prihodnost, in ne številčne ocene. »To je moja želja. Vem, da se še ne bo izpolnilo, ampak mislim, da bi odvzelo zelo veliko stresa. Ne vem, ali bi se zaradi tega manj učili. Ker prav v tem razredu, kjer imajo vsi razen treh zaključene ocene, ne delajo manj. Enako zavzeto delajo. Sami so mi rekli, da zdaj hodijo bolj sproščeni na ure. Da se zdaj, ko imajo zaključene ocene, pridejo 'samo' učit.«
Nikoli ne iščem neznanja. Želim si, da pokažejo znanje. To je tudi pri poučevanju drugega jezika krasno. Ker začnejo načeloma z ničle.
Najstniki so krasni in nič drugačni, kot smo bili mi. Če jim to pokažeš in daš to vedeti, je vse v redu. Pa morda kakšno stvar na hec obrneš.