Kljub najboljši igri doslej je bila misija Riga neuspeh Treba je zmagati na pravi tekmi in za nas je bila takšna proti Norveški. Žal pa takrat nismo zabili gola ...
Menedžer risov Dejan Kontrec o dobrih igrah in neuspehu v Rigi, Anžetu in Matjažu Kopitarju, izgubi HZS in Jesenicah
Slovenska hokejska reprezentanca se je vnovič poslovila od svetovne elite. Doživela je sedem porazov, ni osvojila niti ene točke. Obenem je prejela veliko pohval za prikazano igro, navsezadnje je kar štiri tekme izgubila le za en gol. Kako zdaj naprej in kakšna je ocena videnega? O tem smo se pogovarjali z Dejanom Kontrecem, menedžerjem naše izbrane vrste in obenem generalnim sekretarjem HZS.
Gospod Kontrec, kako ste doživeli novo selitev risov v drugi kakovostni razred svetovnega hokeja? Poudariti moram najprej, da je bila ob vseh pozitivnih dejavnikih med tem prvenstvom na koncu »misija Riga« neuspešna. Veliko smo vložili v to, od igralcev do strokovnega štaba, da bi končno prekinili ta črni niz zaporednih izpadov iz najvišjega razreda. Igralci so naredili vse, kar je bilo v njihovih močeh, tako da jim ni česa očitati. Zame je bila to naša najboljša igra doslej na svetovnih prvenstvih. Res pa je, da nismo dosegli gola proti Norvežanom. Če bi se nam tam odprlo in bi zmagali, se nam najbrž za konec ne bi bilo treba reševati proti Slovakom. Sam pa ne občutim prav posebnega razočaranja, ker smo res prikazali konkurenčne igre.
Le tistih sedem prejetih golov za uvod proti Švici je bilo bolečih, kajne?
Ah, to je bila prva tekma in jaz se k njej ne bi prav posebej oziral. Švica se je v tem skupinskem delu pokazala kot zelo močna, zame so bili po videnem celo udarni kandidati za osvojitev naslova svetovnega prvaka, pa ste videli, kako se ji je na eni tekmi četrtinala zataknilo ... Tik pred odhodom iz Rige sem govoril z enim od članov švicarskega štaba, potrdil mi je, da se je moralo njegovo moštvo tudi na tej premieri zelo potruditi. In če bi mi storili prekršek ali dva manj, bi bila končna podoba drugačna. A zdaj res nimamo kaj, žal nam je lahko le, da dobrih iger nismo kronali z obstankom.
Niste pričakovali izpada po zadnjih spodbudnih pripravljalnih tekmah v Budimpešti in za konec v Københavnu?
Poglejte le, kako so Danci osvajali točke v svoji skupini svetovnega prvenstva. Povrh je bila naša skupina v Rigi res zahtevnejša. Pa se je nismo ustrašili. Stopnjevali smo formo in res prišli v Latvijo dobro pripravljeni. Obenem sem večkrat ponovil, da moraš na svetovnem prvenstvu zmagati na t. i. pravi tekmi. In ta prava tekma je bila za nas tista proti Norveški.
Pred prihodom v Latvijo smo pisali o tem, kar ste seveda govorili tudi pri reprezentanci, da sedanji rod nima veliko kakovostnih branilcev. Na koncu pa smo pri slovenskem moštvu pogrešali predvsem učinek v napadu. Manjkali so goli. Vključno s 6. tekmo, po kateri možnosti za obstanek ni bilo več, so jih risi zabili skupaj zabili le šest. Kako gledate na to?
Res je, da nam primanjkuje branilcev, obenem tudi napadalcem pripadajo obrambne naloge. Toda kakorkoli, vrsta naših branilcev nas je pozitivno presenetila, težko bi jim karkoli očitali. Vratarja Gašper Krošelj in Luka Gračnar, če se pogovarjava o prvih šestih tekmah, sta bila dobra, nista pa bila na tisti prav najvišji ravni, ki jo potrebujemo za podvig. Nazadnje, ko smo bili uspešni v olimpijskih kvaliikacijah (Minsk 2016, o. p.), je bil Gašper zares izjemen. Napadalci so imeli svoje priložnosti, a jih niso izkoristili. Sam sem bil napadalec, dobro vem, kako je to, ko ti ne gre ... Vsak napadalec si želi zabiti gol: včasih zadeneš iz navidezno povsem nemogočega položaja, pogosto pa je tudi obratno. Je pa tako, da slovenska reprezentanca na tej tekmovalni ravni nikdar ni zmagovala z visokimi rezultati. Realno smo dosegali tri ali največ štiri gole, ob tem je seveda ključen učinek v obrambi.
Koliko ste pogrešali Anžeta Kopitarja?
Uf, o tem res nisem razmišljal. Ne vem, potem vedno znova poslušam, kaj bi bilo, če bi nekdo igral, kdo drug pa ne. Tudi z Anžetom smo že izpadli iz elitnega razreda. Seveda je veliki zvezdnik hokeja, dodana vrednost, vrata reprezentance so mu vedno odprta. Smo pa pač tu tisti, ki smo se zbrali, lahko se vsem navzočim le zahvalim – dolgo smo bili skupaj, ni bilo večjih spodrsljajev in takšen temelj dela kaže ohraniti tudi za prihodnost. Povečali smo strokovni štab, razširili število izioterapevtov, se po tej plati dvignili na višjo raven.
Kakšno pa bo moštvo, ki bo igralo čez eno leto v drugem razredu?
Lotili smo se že reorganizacije, pri mlajših reprezentančnih selekcijah iščemo nove obraze in izzive. Štiri leta so naokrog, sledile bodo spremembe na trenerskih klopeh. Seveda smo najprej čakali, kako se bo razpletlo to prvenstvo z našo udarno izbrano vrsto. Se pač selimo med prvim in drugim razredom in le upam, da bomo nekoč obstali ter si vsaj zagotovili kakšno leto zaporednega igranja med elito. Če pa se realno ozremo k zadnjim letom, sodimo na enako raven kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Francozi, Britanci itn. Glede igralcev pa je tako, da moramo ponuditi priložnost mlajšim, na turnirje v novembru in februarju ne bi kazalo več vabiti izkušenih reprezentantov, na koncu bi za svetovno prvenstvo seveda izbrali moštvo najbolje pripravljenih hokejistov. Morda bi se ta zasuk z uveljavljanjem mlajših nekomu zdel prehiter, a dejansko moramo storiti takšen korak. Sedanji rod nas je res razveseljeval, škoda le, da nikdar ni uresničil cilja obstanka.
Kaj pa strokovni štab z Matjažem Kopitarjem, bo sledil njegov odhod?
Po tem prvenstvu se mu bo iztekla pogodba. Nisva še govorila o tem, v miru se bova sestala. Seveda moramo tudi pohiteti, kmalu bo zbor zelo pomembne selekcije do 20 let, tudi do kvaliikacij za olimpijske igre ni več prav veliko časa. Pri mlajših reprezentancah, torej do 16, 18 in 20 let, bodo nova imena na trenerski klopi, glede članov pa bomo še videli, kako in kaj. Predvsem bi si želel, da bi bili strokovni štabi med seboj še bolj povezani, da bi bila tudi ekipa do 16 let pod selektorjevim nadzorom.
Naslednje prvenstvo drugega kakovostnega razreda bo v Bolzanu. Ste pri HZS razmišljali o kandidaturi, četudi so bili seveda glede prirejanja v prednosti tisti, ki so nazadnje igrali v tej skupini, torej Italijani, Romuni in Korejci?
Ne, nismo razmišljali, pa ne le zato, ker so imele prednost zveze
Zakaj moram vedno znova reševati klubske težave? Mar ni na Jesenicah dovolj ljudi, ki so povezani s hokejem in bi lahko pomagali klubu?
teh reprezentanc. Že dolgo je bilo v tem primeru jasno, da ima za to prirejanje tega prvenstva Italija zelo lepe možnosti, saj gre tudi pri tem za ogrevanje v pričakovanju zimskih olimpijskih iger Milano-Cortina 2026. Ključni razlog naše odločitve je vsekakor spoznanje o prvenstvu. ki smo ga priredili lani, pred tem pa nam ga je dvakrat zapored odnesla pandemija. Zato je nastala izguba, o kateri se zdaj pogovarjamo z mednarodno zvezo. Ta je pomagala Fincem in Latvijcem, potem ko so bili oboji gostitelji že v prejšnjih dveh letih (Latvija 2021, Finska 2022; o. p.), mi pa smo se zdaj našli v »minusu«, ki se ga ni lahko otresti.
Kolikšna pa je ta izguba?
Težko jo je natančno oceniti, ker so se nam po tistih odpadlih tekmovanjih in selitvi brez nastopa pri nas Avstrije in Francije v višji razred umaknili pokrovitelji, predvsem avstrijski. Odkupili smo pravice trženja, se nato znašli v težavah, ker je bilo na prvenstvu 10 tekem namesto predvidenih 15, en mesec pred začetkom je bilo težko prodajati karkoli. Ta omenjeni minus pa je kar naraščal: 100.000, 200.000 itn. Ceno vstopnic smo morali spustiti s 100 evrov na 50 evrov za paket tekem, denar smo morali vračati predvsem Madžarom, ki so sprva v predprodaji kupili največ vstopnic. Menim, da je nastala škoda v višini okrog 500.000 evrov.
Kako pa gledate na domačo klubsko sceno, kjer ni in ni uresničitve želje o dveh slovenskih klubih v ICEHL?
Veste, kaj? Tako vam bom povedal: dobro bi bilo enkrat prenehati govoriti, česa ni, ampak že kaj storiti. Zdaj se nam spet zapleta okrog Jesenic in spet imamo pri zvezi novo obveznost. Zakaj to vedno čaka mene? Cel kup ljudi je na Jesenicah tako ali drugače povezanih s hokejem, potem pa vedno znova breme reševanja težav pade v našo pisarno. Olimpije in Jesenic na tej ravni ne bi bilo, če ne bi bilo hokejske zveze. In tudi drugih klubov ne. Res, pogrešam več aktivnosti klubov. Kajti če bi tudi pri zvezi delovali tako, bi že pred 12 leti rekel: HZS ima za dva milijona evrov izgube, mi se tega ne gremo več ...
Kako vam je bilo sicer všeč v Rigi, torej ob igrišču in dvorani? Bolj bi mi bilo všeč, če bi imeli to prvenstvo v Ljubljani in Budimpešti, bilo bi več tujih obiskovalcev, prepričan sem, da bi bilo takšno prvenstvo za naš hokej izjemen korak navzgor. Res pa je, da ne bi imeli doma v teh dneh tako lepega vremena, kot je bilo v dveh tednih v Rigi.
Ste se tudi vi peljali po mestu s skirojem tako kot mnogi, med drugim tudi hokejisti?
Ne, jaz sem stavil na hojo. Vsak dan sem prehodil 8 kilometrov in tako skrbel za dobro počutje.
Vam je teknila latvijska hrana, ki je vendarle drugačna, kot prevladuje v krajih od Alp do Sredozemlja?
Zame ni težav, ker pojem veliko zelenjave in tako nisem izbirčen. Vem pa, da je pri športnikih drugače. Njihov jedilnik se večinoma suče okrog perutnine, riža in testenin, tako da na dolgem tekmovanju ponudba v hotelu za igralce postane že ponavljajoča in enolična. Potem se pač odpraviš na kosilo kam ven iz hotela.
Imam v glavi en teden miru na Lošinju, kjer bi bil rad brez telefona in računalnika, pa ne vem, če se mi bo to povsem posrečilo ...