Ko vidijo Primoža, jim gredo kocine pokonci
Pravi kolesarski nomadi so se v Italijo podali že daleč pred Svetimi Višarjami Primož je naš idol, brez besed smo. Mi smo eno generacijo starejši, a nam gredo kocine pokonci, ko ga vidimo, tudi ko na dirki zaslišimo njegovo ime.
»Nisem Blaž, da bi ugibal, kaj se bo zgodilo, ime mi je Polde in ve se, kdo bo zmagal,« nam je v kratkem klepetu, medtem ko je hodil na svoj navijaški položaj v zaključku 18. etape Gira v Palafaveri dejal Polde Roglič, oče kolesarskega in športnega idola številnih Slovencev. Največ Primoževih podpornikov bo prišlo na plano danes ob vzponu na Svete Višarje, a pravi kolesarski nomadi, za katere sta življenjsko pomemben pripomoček avtodom in kolo, so 33-letnega Zasavca spremljali in podpirali že v Alpah in Dolomitih.
Večkrat smo se pomešali mednje, prve večje slovenske navijaške skupine so prispele na 15. etapo v Bergamo, kjer smo na vzponu na Selvino naleteli na Rogličeva zasavska rojaka. »Kolikor se da, hodiva na dirke, lani sva bila na Touru, predlani sva bila tudi na Giru, tako kot letos. Če bo Primož nastopil, bova šla najbrž letos tudi v Francijo. Z njim sva začela spremljati kolesarstvo, njegova zgodba je res neverjetna, ilmska. Da smučarski skakalec tako pozno presedla na kolo in postane eden najboljših na svetu, je najbrž neponovljivo,« sta se pri odgovorih dopolnjevala Lili in Bogdan Ledinek iz Hrastnika, ki sta prepričana, da bodo Slovenci še lep čas romali na največje kolesarske dirke.
»Imamo Rogliča in Pogačarja, pred katerim je še veliko let med najboljšimi. Razvadila nas bosta, Slovenijo sta postavila na svetovni kolesarski zemljevid. Veliko otrok si želi po njuni poti, a je vprašanje, ali bomo imeli tudi v naslednjih rodovih takšne kolesarje,« sta še povedala zakonca, ki sta spremljala ves drugi teden Gira, Svete Višarje pa bosta morala izpustiti zaradi drugih obveznosti.
Brutalno zahteven klanec
Zasavcev ni manjkalo tudi v Palafaveri, ki so jo na dan, ko se je tam končala 18. etapa, dobesedno okupirali slovenski navijači. Tik ob cilju je bil kamp, v katerem so prevladovale slovenske registrske oznake in zastave. »Upamo, da se bo razpletlo najboljše za Primoža. Letos ga spremljamo na zadnjih etapah, sicer po televiziji. Pred tem je dirka potekala predaleč,« je dejal Andrej Kropivšek iz Izlak, streljaj od Strahovelj, odkoder prihajajo Rogličevi. V Palafaveri sta bila družinska avtodoma parkirana drug ob drugem.
»Primož je naš idol, brez besed smo. Mi smo eno generacijo starejši, a nam gredo kocine pokonci, ko ga vidimo, tudi ko na dirki zaslišimo njegovo ime. Kaj takšnega v Zasavju še nismo imeli, na žalost po njem najbrž tudi ne bomo imeli več,« je še povedal zvesti Rogličev navijač.
Ti kajpak ne prihajajo samo iz Zasavja, v Palafaveri smo srečali kolesarske navdušence z vseh koncev Slovenije. Med njimi so bili tudi življenjsko, navijaško in kolesarsko zelo izkušeni možje. »Najprej smo šli s kolesom preizkusiti Svete Višarje, nato smo bili na Monte Bondoneju, v Palafaveri. Sledita Passo Giau in Višarje,« nam je svoj potovalni načrt predstavil strasten navijač in kolesar, ki se je predstavil kot Janez iz Kranja.
Omenil je vzpon na Svete Višarje. »Poznate Zoncolan? Iz zahtevnejše smeri iz Ovara je daljši, a je klanec na Višarje bolj 'žleht'. Tudi zaradi betonske podlage je brutalen. Če bi deževalo, pol kolesarjev ne bi prišlo gor,« je dejal Janez, ki je vzpon, s katerim bodo morali kolesarji opraviti v današnji 20. etapi, prekolesaril z električnim cestnim kolesom.
»Včasih sem igral hokej, na stara leta sem presedlal na kolo. Hodim pa ne le na kolesarske dirke, temveč sva z ženo strastna navijača in hodiva povsod, kjer nastopajo slovenske reprezentance, na košarko, hokej. Sicer sem star blizu 70 let in kardiolog mi je dejal, da moram presedlati na električno kolo,« se je razgovoril Janez, čigar mobilni dom krasi plakat, ki v enaki meri časti oba velika slovenska asa Rogliča in Pogačarja.
Letos na Tour sicer ne bo šel, tudi ker ocenjuje, da je dirka že odločena. »Letos je pri nama na sporedu Giro in Vuelta. Na Tour ne greva, ker sva bila že štirikrat ali petkrat. Sicer pa že danes podpišem, da bo zmagal Pogačar. Ne greva pa tudi, ker sem že prekolesaril vse najbolj atraktivne klance, ki so letos na sporedu na dirki po Franciji, Col de la Loze, Grand Colombier ... Zame ne bi bilo nič novega. Na dirke 70-odstotno hodim zaradi svojih kolesarskih užitkov,« je še povedal Janez.
Kupil kolo, sin je hotel žogo
Ko smo se pogovarjali z Janezom, je mimo prišel še en prekaljen kolesarski navijač Franc Gliha. Ima sina Primoža, ki pa ni kolesar, bil je slovenski nogometni reprezentant. »Leta 1961 sem se preizkusil pri Rogu, bil sem zelo talentiran, vendar prepočasen. Potem mi je ostala samo rekreacija in odtlej vseskozi poganjam pedala. Upal sem, da bo tudi sin rad kolesaril. V Trstu sem mu kupil kolo, saj jih pri nas takrat še ni bilo, ampak njega je vedno zanimala samo žoga,« je o družinskem preskoku od kolesarstva k nogometu povedal Franc Gliha.
Vseskozi je ostal zvest svoji športni ljubezni, obiskal je vsaj 20 Girov in Tourov, nekoč je to počel tudi v spremstvu legende slovenskega kolesarstva Franca Škerlja, ki je na žalost preminil tik pred začetkom letošnjega Gira.
»Ko sem šel na velike dirke, sem si vedno vnaprej naredil program, da sem lahko šel vsaj za en teden, tudi žena je hodila zraven in sva kolesarila čez francoske cole in italijanske passe. Zaradi težav z zdravjem sem v zadnjih letih nekajkrat preskočil Tour, ker je daleč, lažje grem na Giro, v Italijo. Tudi letos sem vsi vzel en teden za Giro, bilo je super, dolgo pa smo čakali, da je Primož pokazal, kaj zmore,« je ocenil letošnje romanje, ki pa ga je končal pred Svetimi Višarjami.
Tam bo zanj preveč gneče, pravi. Nekoč je, vsaj ko gre za slovenske navijače, ni bil vajen. »Navijal sem za Martina Hvastijo, nato za rod Gorazda Štanglja, Tadeja Valjavca. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo slovenski kolesarji tako dobri. Nato je Roglič leta 2017 dobil etapo Toura čez Galibier in tega nisem mogel verjeti. V Hvastijevih časih po Dolomitih nisem srečal niti enega Slovenca, zdaj nas je tukaj nešteto,« je še povedal Franc.
Iz roda v rod
Da ne bo pomote, na Giro in druge velike kolesarske dirke ne hodijo samo navijači v tretjem življenjskem obdobju, srečali smo tudi veliko mladih slovenskih družin. V cilj sta skupaj v dresih Jumba Visme prikolesarila oče in sin, Borut in Nejc Ličen iz Ozeljana.
»Sva velika Primoževa navijača, lani sva bila tudi na Touru. Giro je bolj priročen, je bližje Sloveniji, in se ga udeležimo, če se le da. Upam sicer, da nam uspe letos spet iti tudi na Tour,« je dejal Borut, ki kolesarstva ni spoznal šele z Rogličem in uspehi sedanjega zlatega rodu.
»Na Giru smo navijali že za Valterja Bončo. Spominjam se, ko je dirka po Italiji prvič prišla v samostojno Slovenijo. Od vekomaj sem kolesarski navdušenec, za obisk tega Gira sem vzel nekaj dopusta, tudi sina sem potegnil iz šole. Na dan, ko sva šla na pot, je prvo uro pisal kontrolno nalogo. Počakal sem ga pred šolo in sva se takoj podala proti Italiji,« je podrobnosti skoka v Italijo razkril primorski navijač.
Z Gorenjskega konca pa se je s svojima hčerkama Hano in Zalo ter življenjsko sopotnico Matejo podal Luka Ferdin. »To je za nas družinski oddih, navijamo za Rogliča, ki nam je prirasel k srcu, tako kot kolo. Spremljamo tudi domače prireditve, dirko po Sloveniji, maraton Franja. Prišli smo v sredo, gremo do Svetih Višarij. Kaj pričakujemo? Zmago, kaj pa drugega,« so samozavestni Rogličevi navijači. Verjamemo vanj, pa če so iz Strahovelj ali Škoje Loke.
Leta 1961 sem se preizkusil pri Rogu, bil sem zelo talentiran, vendar prepočasen. Potem mi je ostala samo rekreacija in odtlej vseskozi poganjam pedala.
Letos je pri nama na sporedu Giro in Vuelta. Na Tour ne greva, ker sva bila že štirikrat ali petkrat. Sicer pa že danes podpišem, da bo zmagal Pogačar.
Franc Gliha
Janez iz Kranja