Dolgo, vroče stoletje Henryja Kissingerja
Svetoval je vsem ameriškim predsednikom po Richardu Nixonu, razen Joeju Bidnu
Nekdanji ameriški državni sekretar in Nobelov nagrajenec Henry Kissinger, verjetno najvplivnejši zunanjepolitični akter in teoretik našega časa, tudi pri stotih letih ponuja nasvete, kako preprečiti tretjo svetovno vojno. Sin judovskih staršev, s katerimi je pribežal iz nacistične Nemčije, verjame, da je za učenje skupnega življenja ZDA in Kitajske na voljo manj kot deset let, eden najvidnejših zagovornikov realpolitike pa je pogosto sam ni znal uravnotežiti z moralnimi in civilizacijskimi načeli sodobnosti.
V bavarskem Fürthu rojeni Henry Alfred Kissinger, ki je kot nemški Jud v ZDA zbežal pred nacizmom, je bil zunanjepolitični svetovalec večine ameriških predsednikov po Richardu Nixonu, pod tem in Geraldom Fordom tudi ameriški državni sekretar. Kot takšen je pomagal končati vietnamsko vojno, postavil temelje diplomatskim odnosom ZDA s komunistično Kitajsko in popuščanju napetosti s Sovjetsko zvezo, ves čas svojega delovanja pa je skrbel za krepitev zunanjepolitične moči svoje druge domovine. Šele v njej je pri 15 letih spoznal, kaj pomeni biti enakopraven član svobodne družbe, vso svojo profesorsko in zunanjepolitično kariero pa je sledil tako imenovani realistični šoli mednarodnih odnosov, ki bolj kot moralna načela poudarja ravnotežje sil.
Obvezno čtivo
Dolgoletni harvardski profesor mednarodnih študij se je še pred političnim delovanjem uveljavil kot zgodovinar evropskega 19. stoletja, kar je njegova prednost in pomanjkljivost. Doktorska disertacija Obnovljeni svet: Meternich, Castlereagh in problemi miru 1812–1822 je poleg desetin drugih njegovih knjig obvezno čtivo akterjev in raziskovalcev mednarodnih odnosov, v predstavitvi evropskega ravnotežja sil po porazu napoleonskih vojn pa kritiki vidijo premajhno upoštevanje vgrajenih slabosti evropskih monarhij, ki so jih kasneje v večini odplavila nacionalistična gibanja ali, kot v primeru Rusije, skrajna družbena. Prve svetovne vojne in za njo druge morda res ne bi bilo brez podrtja ravnotežja po prusko-nemški podreditvi Francije v vojni 1870/71, a je geslo francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo« pomagalo k razpadu večnacionalnih imperijev, obračuni z demokracijo pa so olajšali povampirjenje nacionalnih osvobodilnih teženj v fašizem in nacizem.
Kissinger je z vrhunskim zunanjepolitičnim realizmom reševal nekatere najnevarnejše krize svojega časa, med drugim je po jomkipurski vojni leta 1973 pomagal končati arabske vojne proti Izraelu ter za sodelovanje pri končanju vietnamske prejel Nobelovo nagrado za mir. Prek svoje organizacije Kissinger Associates še naprej svetuje državnikom in drugim vplivnežem z vsega sveta in je v intervjuju za revijo Economist domneval, da bi njegov telefonski klic sprejela tako ruski predsednik Vladimir Putin kot kitajski Xi Jinping. Zaradi bombardiranj Laosa in Kambodže ter vpletanja v Pakistan in Bangladeš, Čile, Vzhodni Timor in drugod v času njegovega delovanja v State Departmentu in Beli hiši njegove javne nastope že desetletja spremljajo demonstracije.
Zgodovinske lekcije
Pri tem pa starosta ameriške realpolitike ni bil vedno strogi realist, saj je podprl napad republikanskega predsednika Georgea W. Busha na Irak, po lastnih besedah zaradi nujnosti poraza radikalnih islamistov. Še prej je blagoslovil prizadevanje predsednika Billa Clintona za vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo ter jedrsko razorožitev Ukrajine z memorandumom iz Budimpešte, pa čeprav je prvi spodkopal delavski razred ZDA, brez drugega pa Rusija morda sploh ne bi napadla Ukrajine. Lani je razburil s predlogom, naj Ukrajina v zameno za mir preda del svojega ozemlja, letos pa je sklenil, da ni več razloga za odrekanje članstva v zahodni vojaški zvezi Nato za napadeno državo.
Tako spreminjajoča se mnenja o sodobnih konliktih kažejo na meje realpolitike, ki zaradi številnih ameriških poražencev globalizacije s kitajskim predznakom ne le pod republikanskim predsednikom Donaldom Trumpom, ampak tudi pod sedanjim demokratskim Joejem Bidnom, preusmerja ameriško pozornost k domačim težavam, čeprav več kot desetletno umikanje demokracije v svetu prinaša vse večje nevarnosti.
Lahko Zahod prepreči še veliko hujša soočenja od tistega, ki ga opazujemo v Ukrajini? Zgodovinske lekcije kažejo, da brez denaciikacije zahodne Nemčije, pri kateri je kot ameriški vojak in obveščevalec pomagal tudi Kissinger, ne bi bilo sodobne demokratične Evrope. Največja uganka ravnotežja sil, za katero se je zavzemal vse svoje odraslo življenje, je prav njegova spremenljivost.