VOJNI DNEVNIK
Ruja je, sestradano, prestrašeno in pogrizeno ščene, profesionalna
rešiteljica prinesla z ulice in ga pustila pri meni. Skupaj z rožami in smučarsko opremo. To je bilo sporočilo začasnega odhoda. A zame je bil njen odhod – izdaja. Nepovratnost.
Šla je, ker si ni upala ostati. Ne z mano in ne v »nestabilni vzhodnoevropski državi«.
*** Kompulzivno preverjam novice. Z zakasnitvijo ugotovim, da berem novice (tudi) o sebi. Ob tem čutim hladno nervozo. Morda celo nekaj agresije. Ne zaradi vsebine. Priha
jajo, da bi ostali. Zaradi občutka, da moram nekaj storiti. Da se moram premakniti. Da je moja odgovornost drugje.
Napadli so moje mesto, jaz pa čutim krivdo. Ker sem mislil, da vojne ne bo? Ker nisem mislil, ampak podaljševal iluzijo? Ker sem šleva? Ker ne razumem? Ker pada po mojem mestu, po mojih prijateljih, jaz pa medtem razmišljam o prijateljih z – druge strani? Kaj si mislijo, kaj čutijo. Ne, enega samega sporočila od tam danes nisem dobil, pa smo se še pred dvema mesecema po predstavitvi moje knjige v nekdanji skupni prestolnici tako lepo družili. Niti od založnika. Nič. Glasen molk. So jih od
rezali? So prijatelje aretirali? Kako je možen tako nenaden, celosten mrk? Kot da bi ljudi nekdo ugasnil.
Glavno mesto je obkoljeno, z veliki tiskanimi črkami piše na vodilni spletni strani. In za dodatek:
V zračnih napadih je bilo ubitih
najmanj dvajset ljudi. Še vedno nimam občutka, da se to dogaja meni. Novinarski jezik postaja vse bolj strojni jezik. V primitivni, osnovni verziji.
Strahotna eksplozija! Zatrese se ves blok. Zaboli me glava. S stene se vsuje omet. Zdaj vsi kričimo. Na čelu z Rujem. Njegovi kriki so predirljivi; kovinsko režejo, brodijo po podzavesti. Bojim se, da ga bo udarila božjast. Tudi sam nisem daleč od tega. Beli smo, prašni. Prestrašeni, sami. Televizor je padel na tla. Oddaja čudne zvoke. Miza za namizni tenis je videti, kot da bi jo zasnežilo. Izgubimo tako brezžično kot mobilno povezavo. V kleti je neznosno vroče. Skupinsko pokašljujoč komaj dihamo.
»Kje je Ana?« »Kje je Anaaa?« »Aaaanaaaa!!!«
Mati kliče, panično išče svojo hčer, ki je pred pol ure odšla v prvo nadstropje po marmelado in sadje. Da nam bo lažje, se je zasmejala, ko je ob našem glasnem nasprotovanju odšla po stopnicah. »Dve minuti! Takoj bom,« nam je rekla z obrnjenim hrbtom.
Rujev povodec izročim sosedu na desni. Skupaj z Jonom, Aninim bratom, stečeva po stopnicah. Hodnik je nasičen s prahom. Nečloveško vroče je. Duhovičenje o nujnosti uporabe kirurških mask, k sreči, ostane preslišano. »Anaaa!« kriči Jon. Pridružim se mu. Stečeva v prvo nadstropje. Ana, usmerjena proti nama, leži na trebuhu. Okoli nje, pomešana s steklom, je razlita brusnična marmelada. Je kri lahko tako gosta? V nahrbtniku, ki ji visi z boka, je polno sadja. Vidim, da se premika. Prva panika je mimo. Živa je. Ob eksploziji se je spotaknila in padla na prsi. Z glavo je udarila ob tla in za nekaj trenutkov izgubila zavest. Jon jo počasi spravlja k sebi.
»Ana? Ana, si okej? Si z mano?« »V redu je. Kje sem?« dahne presunjeno dekle.
Jon ji namesto odgovora ponudi vodo. Postavi se na noge. Ustraši se velikih rdečih madežev. Ponovno jo povleče skupaj.
»Ne prenesem pogleda na kri …« To je od marmelade, jo pomiriva. Histerično se smejimo in skoraj pozabimo, kje in kdaj in kdo in kako smo.
Pomagava ji do kleti. Nič hudega ji ni. Prvič danes se počutim dobro.
Med spuščanjem proti kleti se ozrem skozi okno ob vhodnih vratih v stanovanjski blok. Vidim le popolno temo. Luči v mestu so ugasnjene. Da tisti, ki ubijajo od zgoraj, ne vidijo točno, kaj je tu spodaj. Kdo je tu spodaj.
Kot da bo to kaj pomagalo. Kot da je to kadar koli kaj pomagalo.
Daleč od oči, blizu sovraštva.
***
Kaj pomeni, ko kdo reče, da je za njim najdaljši dan v življenju? Po navadi gre za težak, zajeban, obveznosti in zoprnih odnosov poln dan, ki se noče in noče končati.
A velikokrat je najdaljši dan le fraza.
Pri štiridesetih in nekaj letih lahko z gotovostjo trdim, da je za menoj najdaljši dan v življenju – doslej.
Bojim se, da bodo vsi, ki sledijo, še daljši.
Do zadnjega, ki bo prekratek.