Pogovorimo se o seksu

Marsikdo opaža, da se najtrdnejša prijateljstva spletejo v gimnazijskih letih. Tako je bilo tudi pri meni, s skupino sošolcev se v srednjih letih še kar redno dobivamo ob malicah. Hrana ni pomembna, pijača še manj, ker so malice večinoma med delovnikom in smo pretežno zavezani treznosti. Čeprav smo tri desetletja starejši, si imamo še vedno zelo veliko povedati in čas vedno prehitro mine.

Za razprave o politiki in podobnih banalnostih ga nimamo, raje se spomnimo kakšne neumnosti, ki smo jo ušpičili v mladih letih. In potem kmalu zaidemo v pogovor o aktualnih težavah. Ujele so nas posledice starih bolj ali manj športnih poškodb, posledice razmeroma nove in ne športne lenobe, visok krvni tlak in drugo, kar sodi v kartoteko povprečnega abrahamovca. Na sporedu so tudi pogovori o starih in bolnih starših. Otrok in soprog se komajda kdaj dotaknemo.

In vsakič znova te razmeroma vsakdanje teme prekine kdo s presenečeno opazko, da se nič več ne pogovarjamo o lepih dekletih, nič več o seksu.

Pred 30 leti bi nas med katerim od takšnih srečanj bolel vrat od neprestanega obračanja za mičnimi dekleti. Morda bi celo kdo kaj govoril, a prisluhnili bi mu le, če bi pleteničil o seksu s kakšno nam neznano in najbrž izmišljeno lepotico. Moški smo menda preprosta bitja, malo potrebujemo, predvsem pa več kot eno opravilo naenkrat težko zmoremo. Danes se s prijatelji zagotovo bolj pozorno poslušamo kot nekoč, verjetno zato, ker smo bolj modri. Toda ali smo res napredovali? O seksu se »bumerji« res ne pogovarjamo več, imamo pa čez glavo butastega, nestrpnega in sovražnega govora. Tako daleč smo prignali razvoj družbe, da se morajo vlade držav ukvarjati z njegovim preganjanjem in zatiranjem. Kaj, če bi namesto tega začeli spodbujati pogovore o seksu? Pa ne zato, ker bi od sovražnega govora otopeli spletni misleci nenadoma umolknili.