Veliki Primož Roglič združil Slovenijo
Kolesarsko zmagoslavje Italijanski predsednik Sergio Mattarella se je priklonil prvemu slovenskemu šampionu Gira
Slovenija, kolesarska dežela. Tako so tuji mediji potegnili črto pod 106. dirko po Italiji, ki se je za slovenske navijače razpletla sanjsko. Ne samo zaradi končne zmage Primoža Rogliča, temveč tudi zaradi nepozabne etape, v kateri si jo je prikolesaril. Njegovo ime je odmevalo od sobotnih Svetih
Višarij do nedeljskega Rima, kjer se mu je priklonil italijanski predsednik Sergio Mattarella. »Nisem še dojel, kaj pomeni zmaga na Giru, užival sem v trenutku in tudi v tem, kar se je zgodilo dan prej. Energija s Svetih Višarij in kolesarjenje po tem čudovitem mestu je bilo nekaj izjemnega. Podpišem se pod to, da sem dobil pravico za vse, kar se mi je zgodilo v karieri. Vsaka zmaga je posebna, hvaležen sem, da sem dosegel to, zapomnil si jo bom za vedno,« je 33-letni Zasavec povedal po tem, ko je zmagoslavno prijezdil v Rim, in malo pred tem, ko je v večnem mestu zadonela Zdravljica in je prvič slovenskemu zmagovalcu neskončno trofejo Gira predal Mattarella.
Čeprav je bil že v italijanski prestolnici, je bil tudi Roglič pod vtisom nepozabnega dne ob slovenski meji. Med 20. etapo so bile Svete
Višarje, svetišče treh narodov, povsem slovenske. Toliko zastav in navijaške enotnosti je mogoče videti in začutiti le še v Planici, zibelki naših smučarskih skokov, kjer je Roglič začel športno pot.
Že nekaj let je eden od najboljših kolesarjev na svetu, vendar je moral po številnih padcih to znova potrditi. Uspelo mu je v velikem slogu, pri tem pa je dopolnil slovensko zbirko na tritedenskih dirkah. Leta 2019 je Roglič prvič osvojil Madrid, leto kasneje je Tadej Pogačar prvič slavil v Parizu, zdaj je padel še Rim. Slovenija ni majhna, je kolesarska velesila.
Svete Višarje so več stoletij romarsko svetišče za narode, katerih življenjski prostor se stika v Kanalski dolini in govorijo italijansko, furlansko, nemško in slovensko. V soboto so za Slovence postale še kolesarski sveti kraj. Vzdušje je bilo evforično, enotno, planiško, vendar tudi enkratno. Drama s srečnim koncem, ki jo je na poti do zmagoslavja na Giru d'Italia pripravil Primož Roglič, je neponovljiva in nepozabna. »Nimam besed, imam kurjo polt in solze v očeh. Če te ljudje podpirajo ne glede na rezultat, je to neverjetno. Izjemno sem ponosen, da me je doletela taka čast. Vse sem dal od sebe in tega dne ne bom pozabil nikoli,« se je monumentalnosti dogodka zavedal glavni junak dneva. Primož, eden in edini za slovenske navijače, ki v soboto niso zasedli samo Svetih Višarij, temveč tudi kraje pod njimi, ki nosijo tudi slovenska imena – Trbiž, Žabnico, Ovčjo vas.
Koliko slovenskih duš se je zbralo ob 18,6 km dolgi progi, ki je Rogliča peljala tako strmo navkreber, da se je pripeljal v kolesarska nebesa, ne zna natančno povedati nihče. Lokalni mediji so ocenili, da je nekdanji nakupovalni raj za številne Slovence, še posebej Gorenjce, obiskalo okoli 40.000 kolesarskih navdušencev. Če ta številka drži, si lahko sodeč po tem, v kakšni večini so bile slovenske zastave, prilastimo številko 30.000.
Vendar to ni bil dan, ko bi odločala količina, temveč kakovost. Tako tisti, ki so šli na nekaj več kot 1700 metrov nadmorske višine peš, kot tisti, ki so uporabili gondolo, so pripravili izjemno vzdušje. Sorodnosti s Planico ni manjkalo. Na prizorišče je bilo treba priti že dolgo, preden je tekmovanje doseglo vrhunec, in številni navijači so v čakanju na popoldanski Rogličev nastop intenzivno gasili žejo.
Pograjc in Šparovec spregovorila
Tudi smučarskih skakalcev je bilo v izobilju na zgodovinski dan, na katerega sta se stkali obe Rogličevi športni poti. V Trbižu je Rogla leta 2007 kot član mladinske slovenske reprezentance osvojil naslov svetovnega prvaka na skakalnih smučeh, leta 2023 je na hribu nad njim na kolesu postal zmagovalec Gira.
In to s pomočjo svoje stare skakalne ekipe. »Videti je kot druga
Planica. V pričakovanju smo sicer nekoliko živčni, že od včeraj je napeto,« nam je v pričakovanju Primoževega nastopa zaupal njegov prvi skakalni trener Zvone Pograjc, ki v Zagorju še vedno išče in vzgaja nove nadobudne zasavske orle.
»Meni se predvsem zdi dobro, da je Primož vseskozi dobre volje, tako od daleč je videti zadovoljen. Planica pa je Planica. Z Zvonetom sicer že dolgo spremljava kolesarske dirke in najbrž si nihče ne bi mislil, da bo Primož toliko naredil za kolesarstvo v Sloveniji. Ko smo šli prvič na Giro in Tour, si se zaustavil pri vsaki slovenski zastavi, ki si jo videl, in poklepetal. Zdaj težko najdeš katero drugo zastavo,« je bil v klepet v troje vpleten tudi Rogličev nekdanji sotekmovalec Matevž
Šparovec, zdaj strokovni sodelavec slovenske A reprezentance.
Naša sogovornika sta se strinjala, da je vzdušje enkratno in da ni pričakovati, da bi ekstremno zahtevna gorska vožnja na čas na Svete Višarje lahko postala tradicionalna sestavina Gira. »Vzdušje je enkratno, a kolesarsko bi lahko našli kaj bolj enostavnega. Ta izbira je bila zanimiva. Predlagal pa bi, da pripeljejo Giro v Zagorje. Hribov imamo dovolj, etapa bi bila naporna,« si je Šparovec zaželel, da bi dirka po Italiji prišla malodane do vrat rojstne hiše letošnjega zasavskega rožnatega junaka.
Mežnar je porival
Šparovec je sicer na Svete Višarje prišel skupaj z Mitjo Mežnarjem.
Tudi on bi bil udeleženec tega klepeta, če se ne bi malo prej odmaknil od svoje skakalne druščine. Morda se je šel ogrevat za akcijo, ki jo je kasneje uprizoril sredi betonskega vzpona na Svete Višarje. Bil je tisti, ki je z eksplozivnim odrivom Rogliča spravil nazaj na pot proti cilju, potem ko se mu je na kolesu snela veriga in je polovici Slovenije zastalo srce.
»S kolegom Matevžem Šparovcem sva se s kolesi odpravila v Trbiž in nato peš na Svete Višarje. Sklenila sva, da bova Primoža spodbujala tam, kjer naj ne bi bilo za gledalce. Skrenila sva malo s poti in odšla v strm gozd. Očitno sva se pojavila tam, kjer je bilo najbolj potrebno. Bila sva presrečna, tako kot vsa Slovenija, da se je vse skupaj tako izšlo. Je pa v povezavi s tem še ena anekdota. Malo pred tem smo bili v navezi s Primoževo mamo, ki nam je zabičala, da ga ne smemo porivati. Ampak glede na situacijo sem skušal pomagati povsem podzavestno, ga čim prej spraviti nazaj na kolo,« je Mežnar za Val 202 kasneje orisal potezo, s katero je spet postal športni junak. Enkrat je že bil, ko je skupaj z Rogličem leta 2007 osvojil trbiško skakalno zlato. Nekaj od 40 sekund, za kolikor je Roglič v odločilni etapi premagal Gerainta
Thomasa, in predvsem tistih 14, za kolikor je osvojil rožnato majico, je tudi njegovih.
Vsak presežek je mogoče preseči
S pravimi nasveti je že prej do kakšne zmage Rogliču pomagal naš nekdanji kolesarski profesionalec Primož Čerin, ki je bil na tem Giru eden od najbolj zvestih navijačev slovenskega asa. Karavano je spremljal od štarta 6. maja. Včeraj je poletel v Rim, v soboto je bil na Svetih Višarjah.
»Pred več kot 20 leti sem na ta hrib prikolesaril z gorskim kolesom. Nisem si predstavljal, da bi tukaj lahko kdaj potekala etapa Gira. Nepredstavljivo je bilo, da bi na vrh prišlo cestno kolo. Spektakel je, kar je najlepše pa je, da je bolj kot ne slovenski. Sprehodil sem se naokrog in nisem videl niti ene italijanske zastave, videl sem le nekaj drugih in ogromno slovenskih,« je kuliso velikega dogodka premeril Čerin.
»To je kolesarska Planica in zanimivo je, da en kolesar pritegne toliko ljudi, da pridejo sem gor in čakajo, da se bo nekaj zgodilo,« je nadaljeval Čerin. Tisti, ki so šli tja gor, so dočakali nekaj izjemnega. Roglič je zmagoval, bil kot že ničkolikokrat v karieri na robu poraza in iz velikih težav spet izšel kot velik šampion.
Je sploh lahko še boljše? »Vsak presežek je mogoče preseči, a tokrat smo doživeli res poseben dan. Bi se kaj takšnega lahko ponovilo pri nas? Vršič je kolesarska legenda, na njem bi bilo vzdušje podobno. Kolesarstvo je sicer zdaj pri nas na najvišji možni ravni. Ljudje so to spoznali, na Svete Višarje je prišlo veliko takšnih, ki doslej niso spremljali tega športa,« Čerin ve, kdo je pri nas prvi sprožil kolesarsko navijaško evforijo.
Sprehodil sem se naokrog in nisem videl niti ene italijanske zastave, videl sem le nekaj drugih in ogromno slovenskih.