Slabosti sistema, zaznane iz zdravniške prakse
Rešitev vidim v kritičnem analiziranju sedanje prakse obravnavanja bolnikov, čemur naj nato sledijo smiselne izboljšave zdravstvenega sistema, ki bodo v praksi v središče zdravstvenega sistema ponovno vrnile bolnika.
Vzadnjem letu poskušamo izboljšati slovenski zdravstveni sistem, zanj že leta ugotavljamo, da je pomanjkljiv in da že dolgo v njegovem središču ni bolnik. Sedanja vlada deluje, kot opazimo, nekako hlastajoče. Srčno se zažene, a ukrepi za zdaj ne izboljšajo dostopnosti zdravnikov ter ne skrajšajo čakalnih vrst za diagnostiko in zdravljenje.
Ugotovimo lahko tudi, da so naši bolniki že dolgo sprijaznjeni s stanjem, kakršno pač je, ter se pravzaprav presenetljivo redko glasno pritožujejo.
Kot zdravnica se v sistemu, kakršnega imamo, večkrat počutim nemočna in neučinkovita.
Kot zelo moteče zaznavam zamrtje medzdravniške komunikacije, ki se je zelo poslabšala od epidemije sarscov-2. Ta je za skoraj dve leti skoraj hermetično zaprla zdravstveni sistem sam vase ter še dodatno otežila komunikacijo med zdravniki in bolniki, njihovimi svojci ter tudi med kolegi zdravniki.
Oglejmo si na primeru bolnika, o čem pravzaprav razmišljam.
Približno sedemdesetletni gospod je začel pred dobrim letom dni zaradi zaznane zmanjšane izične zmogljivosti obiskovati izbranega zdravnika. Ta mu je odredil krvne preiskave, rentgenski posnetek pljuč in ultrazvok vratnih žil. Ker so težave ostale in jih z opravljenimi preiskavami ni bilo mogoče pojasniti, se je bolnik samoiniciativno samoplačniško odločil še za pregled pri kardiologu zasebniku, ki je njegovo zmanjšano izično zmogljivost opredelil kot posledico čezmerne telesne teže in netreniranosti. S pomočjo svojcev je nato zaradi nadaljevanja težav vendarle dosegel nadaljnjo kardiološko obravnavo, pri kateri so odkrili žariščno, ne obstruktivno aterosklerozo koronarnega žilja ter posumili na mikrovaskularno angino srca. Predpisana so mu bila zdravila, ki naj bi izboljšala prekrvavitev srca, znižala holesterol v krvi, in aspirin.
V naslednjih mesecih je bilo bolnikovo zdravje stabilno, prakticiral je hojo po ravnem z normalnim korakom. Hoji v hrib se je izogibal.
Izbrani zdravnik ga od spomladi lani do februarja letos ni posebej obravnaval, tudi ga ni usmeril na morebitno kontrolo ultrazvoka srca ali na kontrolo stanja h kardiologu.
Februarja letos se je bolnik prehladil, začel je kašljati in vse bolj ga je dušilo že pri osnovnih dnevnih aktivnostih. Poiskal je svojega zdravnika, ki ga je usmeril na rentgenski posnetek pljuč, mu kontroliral krvne izvide ter predpisal antibiotik. Presenetljiv je bil odčitek posnetka pljuč, ki ni odkril pljučnice, pač pa kazalnike popuščanja srca.
Izbrani zdravnik je kljub odčitku opaznih kazalnikov srčnega popuščanja z rentgenskega posnetka pljuč diferencialno diagnostično vztrajal pri verjetni infekciji pljuč kot vzroku težav z dihanjem ter bolnika usmeril k pljučnemu specialistu. Za napotitev h kardiologu se ni odločil. Pulmolog mu je opravil visoko ločljivo tomograijo pljuč in še druge preiskave ter na koncu na podlagi izvidov opravljenih preiskav ocenil, da gre za popuščanje srca, ki ga je sprožila predhodna pljučna infekcija, ter da bi bolnik potreboval kardiologa, ki bi svetoval najprimernejše zdravljenje in bi tudi nadalje spremljal bolnikovo stanje.
Kljub temu da je bil kardiološki pregled naročen s stopnjo nujnosti zelo hitro in prav tako ultrazvok srca, je datum za kardiološki pregled prejel šele čez tri mesece ter podobno za ultrazvok srca.
Svojci so bolniku pomagali pridobiti ustreznejši datum pregleda pri kardiologu, ne pa tudi za ultrazvok srca. Pričakovalo se je namreč, da bo kardiolog v sklopu svojega pregleda takoj opravil tudi ultrazvok srca, a tega ni naredil oziroma se je pregled pri njem končal z ambulantnim obiskom bolnika pri njem ter čakanjem na izvedbo že načrtovanega ultrazvoka in izvida na novo ob kardiološkem pregledu odrejenega štiriindvajseturnega snemanja elektrokardiograma srca.
Ob predstavljenem primeru bolnika se nam postavlja kar nekaj vprašanj.
Najprej lahko opazimo počasnost zdravstvenega obravnavanja, čeprav je bil pri bolniku prvič zaznan sum na popuščanje srca.
Vprašali bi se lahko tudi, zakaj izbrani zdravnik bolnika po prejetju odčitka posnetka pljuč ni napotil istočasno h kardiologu, še posebno ker se je pri bolniku pred enim letom posumilo na mikrovaskularno angino.
Ugotovimo lahko, da je bil bolnik bolezensko sicer prizadet, vendar ne toliko, da bi pristal na urgenci. Zakaj se stopnja urgentnosti naročenih preiskav pri bolniku ni upoštevala? Je »uravnilovka« pri dodeljevanju datumov preiskav strokovno korektna?
Kaj bi bilo treba narediti, da bi bil bolnik bolj diagnozi primerno hitro obravnavan? Manjka, kot ugotavljam, medosebna zdravniška komunikacija. Koliko lažje bi bilo, če bi zdravnik poklical kolega zdravnika in mu razložil problem ter bi se nato skupaj odločila, kako bi bilo najbolje ravnati?! V tem primeru tudi ne bi bilo treba iskati osebnega »vipa«. Ta je v osnovi deviacija sistema, ki jo sproža togost sistema, kakršnega imamo. Elektronsko brezosebno naročanje na preiskave, čakalne vrste in neupoštevanje napotilne stopnje urgentnosti preiskav je, kot vidimo, za bolnika v nekaterih primerih lahko neprimerno.
Kako vrniti stroko v ospredje obravnavanja bolnika in opustiti sedanje poudarjeno administrativno obravnavanje bolnikov?
Ugotoviti moram, da do zdaj nisem opazila, da bi z ravni odločanja kdorkoli opozoril na vsakdanjo praktično problematiko zdravnikov in njihovih bolnikov.
Slišala pa sem, da želimo in obljubljamo, da bomo vzpostavili boljši zdravstveni sistem, v ospredju katerega bo spet bolnik, ki je v sedanjem sistemu, kot priznavamo, zanemarjen. Vsekakor hvale vredno, sem dejala pri sebi in napovedano podprla.
Toda kako bomo do takega sistema prišli, če ne bomo med seboj govorili o vsakdanjih praktičnih problemih zdravstvenega obravnavanja bolnikov ter ne bomo pozivali k ponovnemu večjemu spoštovanju in upoštevanju medicinske stroke.
V vsakdanu se že dolgo rutinsko sklicujemo na pomanjkanje zdravnikov in sester, ne ukvarjamo pa se s proučevanjem njihove delovne učinkovitosti. Iz prakse za prakso bi lahko ugotovila, da vsaj v javnem sistemu ponekod še obstajajo rezerve oziroma bi bilo mogoče delo bolje načrtovati. Ambulante, na primer, so zaprte, tudi v dnevih med in čez praznike ter v času dopustov za kar več tednov skupaj. Če so to javne službe, bi morale biti pravzaprav namenjene javnosti. S takim zapiranjem ambulant bolniki seveda ne izginejo. Odidejo drugam in obremenijo, na primer, urgence.
Rešitev za boljše obravnavanje slovenskih bolnikov torej vidim v kritičnem analiziranju naše sedanje prakse obravnavanja bolnikov, čemur naj nato sledijo smiselne izboljšave zdravstvenega sistema, ki bodo v praksi v center zdravstvenega sistema ponovno vrnile bolnika.
Za zelo ključno ocenjujem ponovno oživitev že dolgo zamrle medosebne komunikacije med zdravniki in tudi z drugimi, vpletenimi v obravnavanje bolnika. Elektronska napotnica, kot vidimo, v nekaterih primerih bolnika oddalji zdravniku, zato bi morala biti dopolnjena z možnostjo osebne komunikacije zdravnika z zdravnikom.