Vpliv podnebnih sprememb na kulturno dediščino
Interdisciplinarno področje, na katerem ni potrebno le sodelovanje raziskovalcev, temveč tudi več ministrstev
Kulturna dediščina je precej več, kot se zdi na prvi pogled, vpliva namreč na to, kako se obnašamo, kako obravnavamo vse okoli sebe. »Razumevanje človekovega odnosa do okolja in dediščine je povezano,« pravi dr. Matija Strlič, profesor kemije in dediščinske znanosti ter konservator restavrator. Po drugi strani pa je kulturna dediščina skoraj povsem izvzeta iz povezave s podnebnimi spremembami, opozarjajo raziskovalci, čeprav te vplivajo na dediščino, dediščina pa je tudi gonilo razvoja novih sonaravnih praks, denimo, praktično vse stare stavbe so bile ogljično nevtralne.
To je izrazito interdisciplinarno področje, na katerem ni potrebno le sodelovanje raziskovalcev, temveč tudi več ministrstev. Slovenija pri tem sicer ne zaostaja za Avstrijo ali Nemčijo, kjer ravno tako še ni poglobljenega in sistematičnega dialoga o pomenu dediščine pri prilagajanju podnebnim spremembam ali dialoga o pritisku podnebnih sprememb na dediščino. Države, ki jim na tem področju počasi uspeva, so Francija, Italija in Velika Britanija. V Franciji so pred dvema letoma ustanovili fundacijo za dediščinske znanosti in v tem okviru sprožili nacionalno debato o pomenu podnebnih sprememb za kulturno dediščino in obratno.
Manjkajo katalogi in modeli
Dr. Johanna Leissner z uglednega Fraunhoferjevega inštituta v Nemčiji je vprašanje o povezavi med kulturno dediščino in podnebnimi spremembami postavila že pred dvajsetimi leti, pa so se ji smejali. Na področju konservatorstva in restavratorstva je še vedno težko najti primere neposredne povezave med spreminjanjem podnebja in dediščino, čeprav se v zadnjih petih letih odnos spreminja, saj je vsem postalo jasno, da so podnebne spremembe resna grožnja. Tako je Leissnerjeva v odprto metodo koordinacije, ki je medvladni instrument koordinacije politik, pred tremi leti privabila strokovnjake, ki jih je delegiralo 25 držav. Ti so obravnavali primere dobre prakse, septembra lani pa so objavili poročilo z desetimi pomembnimi priporočili za ukrepanje vlad.
»Najbolj manjka katalog ogrožene dediščine, ki je najbolj podvržena podnebnim spremembam, in kako lahko naložbe v obnavljanje in vzdrževanje kulturne dediščine povečajo odpornost družbe proti podnebnim spremembam. Na voljo so omejeni podatki na podlagi študij primerov, nimamo pa pregleda niti na evropski niti na nacionalni ravni, da bi lahko oblikovali prednostne ukrepe. Ti ne smejo biti utemeljeni le na podlagi finančnih vlaganj, temveč tudi na podlagi vrednot,« pravi Strlič.
Strlič največ raziskuje zbirke kulturne dediščine v muzejih, galerijah in knjižnicah. »Ravno na tem področju zelo malo vemo o možnih vplivih podnebnih sprememb, čeprav je še manj znanja o vplivu na nesnovno kulturno dediščino. Razmeroma dobro poznamo vplive vremenskih katastrof, kot so požari, suše in poplave, na stavbno dediščino in kulturno krajino, a tudi za te nimamo kvantitativnih modelov. Manjka nam atlas ogroženosti, manjkajo modeli vplivov podnebnih sprememb na izgubo dediščine, in manjkajo modeli, ki bi razkrili, kako lahko vlaganje v varovanje dediščine pripomore k odpornosti družbe,« opozarja Strlič.
Visoki računi za klimatske naprave
Med primeri dobre prakse je več projektov. V Nacionalnem arhivu v Krakovu so zgradili povsem novo arhivsko skladišče, ki ne uporablja klimatizacije in vzdržuje klimo na 70.000 linearnih arhivskih metrih, s 500 evri računa za elektriko na mesec, kar pomeni, da je praktično energetsko nevtralno. Le malce preveč se greje, ker niso upoštevali prenosa toplote iz pisarn, ki so ogrevane zaradi ljudi, v skladišče.
»Nobenega konservatorsko-restavratorskega argumenta ni, da bi papir pozimi ogrevali ali poleti hladili. To delamo samo zaradi delavcev, ki v skladišču ravnajo z dokumenti. Model, ki smo ga razvili za Britanski nacionalni arhiv, je pokazal, da bi lahko prihranili 40 odstotkov energije že samo s tem, da bi poleti hladili in pozimi ogrevali za 1,5 stopinje manj. Primerno grajeno pasivno skladišče brez ogrevanja in hlajenja, ki bi se počasi odzivalo na zunanje temperature, bi bilo idealno za arhiviranje, saj velike količine papirja same uravnavajo vlažnost prostora: material oddaja vlago, če vlažnost v prostoru pade, če vlažnost naraste, pa papir sprejema vlago,« pojasnjuje Strlič. Visoki računi za klimatizacijo skladiščnih prostorov, ki so jih bili primorani plačevati muzeji, knjižnice in drugi preteklo zimo, bodo gotovo spodbudili k premisleku.
V Franciji so pred dvema letoma ustanovili fundacijo za dediščinske znanosti in v tem okviru sprožili nacionalno debato o pomenu podnebnih sprememb za kulturno dediščino in obratno.
Nujen je dialog med sektorji za znanost, kulturo, pa tudi za okolje in kmetijstvo.
Več je žuželk
Druge težave, ki so posledica podnebnih sprememb, so povezane s povečanjem vlažnosti zlasti proti koncu poletja in jeseni. Problematične so tudi višje temperature. »Oboje pomeni pospešeno rast plesni v notranjosti. Druga težava, o kateri zelo malo govorimo, pa so insekti. V dolgih poletjih imajo insekti več razmnoževalnih ciklov, njihovo število in poškodbe pa naraščajo. Z višanjem temperatur se bojimo vdora termitov in drugih subtropskih vrst žuželk. V Avstriji financirajo velik nacionalni projekt, v katerem raziskujejo ravno migracije žuželk iz severne Afrike in Bližnjega vzhoda po balkanskem koridorju, kar že opažamo. Tudi v Veliki Britaniji so našli žuželke, značilne za Sredozemlje,« opozarja Strlič.
Debeli zidovi so primernejši
Velike razlike pa so seveda med klasično in sodobno gradnjo. Stare stavbe z debelimi stenami in veliko termično maso so za človeka in zbirke bolj primerne, saj se temperatura v njih bistveno počasneje prilagaja zunanji. Seveda se poraja veliko vprašanje energetske prenove starih stavb. Da ne bodo vse stare strehe temno modre in da ne bodo na vse strani pogledi na stolpe vetrnic, je več rešitev, a premalo domišljije, pojasnjuje Leissnerjeva. Dovoljene bi lahko bile sončne elektrarne v barvi in obliki strešnikov, zelo dobrodošla pa izolacija podstrešij in kleti, prav tako dobra okna in vrata. V baroku mogoče niso sadili dreves v bližini palač, danes pa bi jih lahko zasadili za boljšo klimo v mestih.
Za stavbno dediščino je ravno tako pomembno, da stavbe ostanejo v uporabi, čeprav sodobni. Tako v tujini in pri nas prenavljajo stare tovarne, pogosto v večnamenske prostore, Strlič je kot primer navedel Cukrarno. Stavbe, ki niso v uporabi, hitreje propadajo.
Johanna Leissner je opozorila, da so bile praktično vse tradicionalne stavbe podnebno nevtralne, saj so vse materiale za gradnjo našli v okolici, nič ni prišlo iz Kitajske. Tudi veliko umetnin je nastalo iz domačih materialov. »To znanje zdaj spet potrebujemo. Veliko se ga je žal izgubilo, zato pa potrebujemo centralno evropsko in nacionalne zbirke teh znanj,« pravi. Najtežja naloga pa bo določiti dediščino, ki je ne bomo zmogli varovati. To je naloga celotne družbe, ne zgolj znanstvenikov.
Pomembni so cilji
»Večina dediščinskih ustanov se inkrementalno odloča, kar pomeni, da se ves čas prilagajajo financiranju in odločitvam politike. Sinoptični način pa pomeni, da se postavi cilj, ki ga z odločitvami in kontinuirano evalvacijo skušamo doseči. Tako bi si lahko postavili cilj, da bomo v naslednjem stoletju ohranili 70, 80 ali 90 odstotkov dediščine, pri tem pa je nujna razprava, katera dediščina ni absolutna prioriteta, za kar ponovno potrebujemo modele. Pri upravljanju z okoljem ti modeli obstajajo, pri dediščini ne,« pa opozarja Strlič.
Nujen je dialog med sektorji za znanost, kulturo, pa tudi za okolje in kmetijstvo. »Strategija kulturne dediščine do leta 2023 je predvidevala široko koordinacijo pri analizi potreb in določanju raziskovalnih ciljev, a se to žal še ni zgodilo. Po drugi strani v EU obstaja skupna programska pobuda na področju raziskav kulturne dediščine, toda ker Slovenija ni članica, slovenski raziskovalci ne moremo sodelovati v projektih, ki jih financira,« pravi Strlič.
Podnebne spremembe so tu
Učinki podnebnih sprememb so dvojni, katastrofalni in dolgotrajni, na slednje pogosto pozabimo. »Vsi se spomnimo neurja, v katerem je odneslo bolnico Franja. Obnova pod vodstvom zavoda za varstvo kulturne dediščine je primer dobre prakse, obnovljen je bil ne le spomenik, ampak tudi hudourniške struge. Arheološke ostanke zaradi izsuševanja in erozije, na primer, izgubljamo na Ljubljanskem barju. Spet druge težave povzroča zakisanje morja, ki pospešuje razgradnjo kamnitih in kovinskih arheoloških ostalin. Na dediščino vplivata tudi onesnažen zrak in povsod prisotna mikroplastika,« pravi Strlič.
»Lani smo opazili velik naslov, da orgelski koncert odpade, ker je presuho. Stare lesene orgle niso zvenele. To je primer počasnega vpliva, ki se ne vidi z danes na jutri,« je dodala Johanna Leissner.
»Šele katastrofe so nas opozorile, da so podnebne spremembe že tu. Zato je naloga varuhov in upravljavcev dediščine, da poznajo učinke spreminjanja podnebja in o tem poučijo tudi obiskovalce. Z organizacijo Historic Scotland smo razvili aplikacijo, v kateri so obiskovalci fotografirali dediščino. Kamniti krogi so zelo priljubljeni, a tako oddaljeni, da znanstveniki in konservatorji nimajo časa iti tja. S telefonom pa lahko fotografirate veliko procesov, ki znanstveniku povedo, ali je določen učinek posledica podnebnih sprememb. Tako nastanejo modeli. Hkrati so obiskovalci bolj zavzeti pri varovanju okolja, bolj razumejo dediščino in podnebne spremembe,« obiskovalce v nove naloge vpelje Strlič.
Slovenija se zarašča, kulturna krajina pa se spreminja. Tudi tu pa je nekaj dobrih primerov. Sogovornika sta omenila varovanje sadovnjakov na Kozjanskem, znotraj Nature 2000. Ta projekt ohranja biotsko raznovrstnost, ohranja pa se tudi nesnovna kulturna dediščina. Organizirajo festival jabolk, podeljujejo nagrade za najboljše pridelovalce. »To je odlično za sadovnjake in za travnike, ki so v podnebnih politikah zelo podcenjeni,« dodaja znanstvenica.