VOJNI DNEVNIK

Tokrat sem si nekaj časa za pisanje vzel že sredi dneva. Po, končno, obilnem kosilu. Upam, da – ob vsem drugem – v tej vojni ne bo na preizkušnji tudi moje vegetarijanstvo. Tudi prehranjevanje je stvar območja udobja = možnosti izbire. Že davno sem se namreč samemu sebi zaobljubil, da bom meso jedel le, če bom življenjsko ogrožen. In če bom sam sposoben ubijati.

In kaj drugega je vojna kot biti življenjsko ogrožen in sposoben – ubijati.

***

»Obkoljeni smo. Zdaj bom ugasnila telefon. Grem k mami in očetu. Če bo mogoče, bomo jutri odpotovali. Kamor koli že bodo šli avtobusi. Drži se, brat. Rada te imam. Upam, da se kmalu vidiva. Pozdravi Vika, če ga boš kaj videl. Pogrešam vaju.«

Mašino sporočilo me je sesulo. Še posebno zadnji stavki. Takšne, mehke in ranljive Maše ne poznam. Poskušal sem jo poklicati, a je bila nedosegljiva. Tudi očeta in mame nisem dobil. Očitno so jim že ugasnili mobilni signal.

Sirene, ki oznanjajo možnost letalskega napada, so v večernih urah odzvanjale po vsej državi. Mestu se je približevalo tudi topništvo. Nekaj moških iz mojega bloka so danes vpoklicali v vojsko. V zaklonišču smo molčali. Na sebi sem čutil nekaj ostrih pogledov. Izogibal sem se stikom.

Minili so trije polni dnevi vojne, jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe.

Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti. Četrti september

Kljub policijski uri – traja od osmih zvečer do šestih zjutraj – je ponoči k meni prišel Vik. Zbudil me je iz rahlega spanca. Sanjal sem, da bos igram nogomet, nasprotniki pa mi namerno skačejo po stopalih. Vsakič, ko sem stekel za žogo, mi je iz preluknjanih stopal brizgnila kri. Zvonjenje telefona me je, vsega slinastega in zmedenega, vrglo pokonci.

Ruj, ki vedno spi pri mojih nogah, je zalajal.

Vik je bil oblečen v črno. Ko sem ga spustil skozi vhodna vrata stanovanjskega bloka, ga skoraj nisem videl. Zlil se je s popolno temo mesta. Bil je uniformirana noč. Deloval je kot prikazen. Kot da bi vstopil v eno izmed vlog, ki jih je igral v gledališču. Druga dimenzija.

Ruj ga je prevohal, potem pa se na presenečenje obeh umaknil pod mojo posteljo.

»Ne morem spati. Pol naše stare ekipe je že na fronti. Na severu so. Morali so izklopiti telefone. Ne morem samo gledati … In tudi ne bom, stari!«

Vik nikoli ni mogel samo gledati. Vpletel se je v vsak hokejski pretep. Krivice – sodniki so si ga dobro zapomnili – so ga prerešetale. V mladinski ekipi si je nabral rekordno število kazenskih minut. Izpostavljal se je, ko so drugi molčali. Pobiral je udarce, ki bi morali pasti po drugih, tudi po meni. Delil jih je tudi, ko je bil v vnaprej izgubljenem položaju. Seveda me ni presenetil. »Greš?«

»Grem.«

»Kdaj?«

»Sem se že prijavil. Jutri dobim orožje. Urjenje bo kratko.«

»Sranje … Pa saj še nikoli nisi držal puške v roki, Vik!«

»No, nekajkrat sem jo …«

»Ja, na odru!«

»Ali imava izbiro, stari?«

»Še pred par dnevi sva mislila, da jo imava.«

»Kaj boš ti? Greš zraven?« »Poznaš me … Pička sem. Jaz in vojska. Neuporaben bi bil. Usral bi se. Takoj. Pa da se bo kdo drl name, mi ukazoval … Nikoli! Ampak … Jutri, upam, bodo evakuirali moje. Vsekakor bom počakal, kaj bo z njimi. Saj veš, oni so na prvem mestu. Vedno. Vedno! Naredil bom, kar bo najbolje za njih.«

»Bo šla tudi Maša? Sta na zvezi?«

»Uh, upam. Ona vedno naredi vse prav. Ko sva se nazadnje slišala, je delovala zelo ranljivo. Ti pa pošilja pozdrave … Ko sem jo nazadnje klical, malo preden sem legel, se ni oglasila. Tudi mama in oče ne. Ni signala …«

»Javi čim prej. Ko se bom priključil enoti, bom moral ugasniti telefon. A te bom že nekako našel. Čuvaj se, Val!«

»Ne, ti meni čuvaj se, brate!« »Potem pa – čuvam te, brate!« Vik je izginil v noč.

To je šlo hitro. Prehitro, da bi se lahko sploh odzval.

***

Pristavil sem vodo za kavo. Ob treh zjutraj! Vedel sem, da ne bom mogel ponovno zaspati. V nekaj dneh se mi je zaradi stresa in neprespanosti srčni utrip v mirovanju dvignil za polovico.

Ko ležim, stojim. Ko stojim, tečem. Ko hodim, šprintam.

Knjiga Vojni dnevnik Boštjana Videmška (založba Umco) je na voljo na https:// www.bukla.si/umco/vojni-dnevnik.html in v vseh bolje založenih knjigarnah. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.