Življenje se je vrtelo okoli žoge, zdaj delam, kar me osrečuje
Rene Krhin, nekdanji nogometni reprezentant, je pred 13 leti v Madridu skupaj z Vidom Belcem prejel zlato kolajno za zmago v ligi prvakov
Rene Krhin je pred dobrim mesecem, še pred 33. rojstnim dnevom, presenetil z odločitvijo, da končuje nogometno kariero. Nekdanji reprezentant je imel vsega vrh glave, kot je odkrito povedal v pogovoru za Delo, v katerem pa je bila rdeča niti tudi sobotni inale lige prvakov v Istanbulu med Manchester Cityjem in Interjem. Prav s slovitim modro-črnim klubom iz Milana je pred trinajstimi leti doživel enega od vrhuncev v svoji karieri, saj je bil član prvega moštva, ki je italijanskemu velikanu prinesel tretji naslov v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu po zmagi nad Bayernom z 2:0 (Diego Milito 2).
Rene, ali se vam kaj naježi koža v teh dneh, ko se v Milanu in pri Interju vse vrti okoli letošnjega inala lige prvakov v Istanbulu? Nazadnje ste že okusili šampionsko slavje?
Ujeli ste me v Milanu. (smeh) In da, ni se mogoče izogniti čudovitim trenutkom, ki so za črno-modro družino pomenili veliko. Takrat sem bil del prvega moštva, v ligi prvakov sem bil večkrat na klopi za rezervne igralce. Na slavnem štadionu Santiago Bernabeu tedaj resda nisem bil na klopi, a sem bil del moštva in prejel kolaj
no za naslov prvaka. To je bila lepa in nepozabna izkušnja.
Primerjave z zdajšnjim moštvom so nehvaležne. Toda povejte, ima Inter proti velikemu favoritu Manchester Cityju sploh kakšne možnosti?
Ni kaj, City je trenutno najboljši na svetu, ampak v eni tekmi je mogoče vse. City je premočan v posesti žoge, toda Inter ima v napadu igralce, ki lahko izpeljejo matno akcijo. Če bi igrali deset tekem, sem prepričan, da bi jih Manchester dobil vsaj pet, toda v eni je mogoče vse.
Erling Haaland, Kevin de Bruyne, Ilkay Gündogan, Rodri in drugi »Angleži« pod taktirko Pepa Guardiola delujejo nepremagljivo. Ali Inter premore enakovredne tekmece na igrišču?
Marcelo Brozović in Nicolo Barella sta v zvezni vrsti motorja, v napadu je Lautaro Martinez. Vedel sem, da je dober napadalec, ampak zdaj je odličen. Romelu Lukaku je v
Priznam, bil sem znan nogometaš, imel sem denar, ampak zame in za moje želje ni bilo dovolj časa.
Če bi igrali deset tekem, sem prepričan, da bi jih ManCiy dobil vsaj pet, v eni ima možnosti tudi Inter.
pravem trenutku ujel formo, tu je še Edin Džeko.
Vaš, šampionski Inter, je bil res poseben. Imel je tudi posebnega trenerja. Kako je takrat pripravljal moštvo Jose Mourinho?
On je bil res poglavje zase. Izjemno predan in natančen je pri svojem delu. Za vsako malenkost se je pripravil, drugim so se zdele nepomembne, njemu obratno, torej zelo pomembne. Taktično je bil izjemen, vsak igralec je vedel, kje na igrišču mora stati, se gibati. Obrambno smo bili popolni in neprebojni, a hkrati smo vedeli, da zagotovo lahko zabijemo gol. Njegova največja moč je bila, da je vsakega igralca prepričal, da je bil na igrišču pripravljen umreti zanj.
Celo kamerunski as Samuel Eto'o, ki je bil znan po tem, da je bil muhast in trmast, se mu je podredil? Zato, ker je bil Mourinho iskren in je vsakemu povedal v obraz, kaj si misli. Spomnim se morda prelomnega trenutka, ki je pomenil nekakšen obrat. Gostovali smo pri Catanii in smo, mislim, celo izgubili. To je bilo pred povratno tekmo šestnajstine inala lige prvakov v Londonu proti Chelseaju. Igralce je v krogu zbral na sredini igrišča in vsakemu posebej dal lekcijo. Odtlej je šlo samo še navzgor.
Takratni Inter je bil kot velika, srečna in enotna družina. Predsednik Massimo Morati je bil dobri duh in lastnik starega kova. Zdajšnji Inter ima kitajskega lastnika in predsednika Stevena Zhanga. In ni veliko drugače, znova so navdušeni, srečni in ponosni. Dosegli so velik uspeh in so na vrhuncu. Pogovarjal sem se z znanci in ljudmi, ki so še blizu kluba in so mi zatrdili, da ima tudi Zhang podoben pristop: da je mlad, prijazen, pozitiven, in ve, na kakšen način deluje Inter. Poskuša biti čim bolj podoben Moratiju, ki je še povezan s klubom. On je, na primer, pogosto spremljal mlajše selekcije in velikokrat gledal tudi naše tekme. Toda ključna moža sta podpredsednik Javier Zaneti, ki usmerja predsednika, in športni direktor Giuseppe Marota, ki trdno drži vajeti v svojih rokah.
Ali boste tudi v Istanbulu držali pesti za Inter?
Ne, sem pa držal pesti v polinalu, ko je izločil mestnega tekmeca Milana. Zdaj sem tukaj bolj za zabavo, s svojo srčno izbranko.
Pri svoji iskreni izpovedi, ko ste se odločili za konec kariere, ste dejali, da so bile tudi srčne težave razlog za upokojitev. Lepo je slišati, da ste znova srečni v ljubezni. Je vaša izbranka Slovenka? Normalno je, da ko si z nekom dlje časa skupaj, kot sem bil z nekdanjo izbranko, Francozinjo, s katero sem bil skupaj tri leta, in načrtuješ prihodnost, da razhod vpliva na čustva in odločitve. Tudi na nogometne. Nabiralo se je ... Ampak zdaj sem znova srečen. Moja Pia (uspešna manekenka Bernjak, op. p.) pozna nogometni svet, živela je v Milanu in Parizu, ve, kako se je vrtelo moje življenje. Spoznal sem jo preko prijatelja Tomaža Miheliča, zato ima on veliko zaslug za mojo srečo.
Se zdaj počutite lepše?
Vseskozi se je moje življenje vrtelo okoli žoge, zdaj se lahko posvečam stvarem, ki osrečujejo navadnega človeka – druženju s prijatelji, družino, bolj sem svoboden. Prej nisem mogel uživati življenja mladega človeka. Nič ne rečem, bil sem znan nogometaš, imel sem denar, ampak za sebe in za moje želje ni bilo dovolj časa.
Pa vendarle, prehitro ste obesili »kopačke na klin«.
Kot sem že rekel, nabiralo se je. Pred izbruhom covida se je začelo. Namerno nisem želel podaljšati pogodbe z Nantesom, ker sem bil po koncu sezone prost igralec in sem imel nekaj boljših ponudb. Malo sem odlašal, potem je udarila 'korona' in nenadoma ni bilo nič. Odšel sem v Avstralijo, zašel v zasebne težave in potem sem imel vsega vrh glave. Nisem imel več moči. Če potegnete črto, ste iztisnili iz kariere toliko, kot ste bili sposobni in nadarjeni?
Kaj vem, lahko bi bila še boljša, a sem zadovoljen. Tudi sreče nisem imel. Takrat, ko sem bil v najboljši formi in na vrhuncu, me je vselej ustavila poškodba. V Španiji, ko sem igral za Granado, sem imel ponudbo Seville. Ne vem, ali bi tam igral, ampak bila je lepa priložnost. Vedno sem se moral znova postavljati na noge. Po drugi strani pa, Inter, Granada, Nantes, najmočnejša prvenstva, povejte mi, koliko slovenskih nogometašev je igralo v najmočnejših ligah?
S čim se boste ukvarjali v prihodnosti?
Poslovno sem že dejaven nekaj časa, saj z očetom Robertom delujeva v nepremičninski dejavnosti in preurejava stanovanja. S prijateljem Galijem Vračunom pa prirejava partije, imenujeva jih skrivalnice.
Odkrijte, prosim, kaj to pomeni? To so zabave za izbrane, za tiste, ki se želijo zabavati in družiti brez nasilja ter drugih težav. Posebnost koncepta je v tem, da sprejemava prijave in izbirava, kdo se lahko udeleži zabav. Dodana vrednost je tudi v tem, da preko 'skrivalnic' poskušamo pridobiti čim več sredstev za humanitarno pomoč. Želiva doseči publiko, ki bo uživala v dobrem vzdušju, življenjskem ritmu, bila sproščena in zadovoljna. Še zdaleč ni glavno merilo biti znan. V Mariboru sva že izpeljala dve skrivalnici, tretjo načrtujeva, a želja je, da prideva tudi v Ljubljano in jih razširiva po vsej Sloveniji.
Napreduje tudi reprezentanca. Spremljate vaše nekdanje kolege, med katerimi bi prav zdaj morali imeti eno od vodilnih vlog?
Postaja vse boljša, ima hrbtenico, obrambnega vodjo, enako velja v zvezni vrsti in napadu. Gradi se in ne vem, zakaj se ji ne bi mogla posrečiti uvrstitev na evropsko prvenstvo.
Boste zanjo stiskali pesti proti Danski v Stožicah?
Ne vem z gotovostjo, po malem me namreč še stiska pri srcu, ker bi bil še del reprezentance. Ni mi lahko in vem, da me bodo ponesla čustva.