Maksova zgodba bralcu vsekakor dobro približa risji vsakdan in življenje.
Gaja Kos
Vavtoričinem uvodu k Pogumnemu Maksu bralec izve, da sicer leposlovna zgodba temelji na resničnih risih in resničnih dogodkih, le zaključek je povsem izmišljen – za realnim risom Maksom, ki je iz Karpatov sprva prišel v gozdove Snežnika, se je namreč izgubila vsaka sled, saj je nepričakovano izginil signal z njegove ovratnice, pred literarnim junakom Maksom pa je bolj ali manj svetla prihodnost. Prav tako izvemo, da se je Desa Muck pred pisanjem Maksove zgodbe dala o risih dobro poučiti pri strokovnjakih Zavoda za gozdove Slovenije, ki so del organizacije Life Lynx, pri kateri skrbijo za ohranitev risov v Evropi. Ravno v zadnjem času je bilo v različnih medijih moč zaslediti nekaj novic o njih in pričujoča knjiga je očitno prav tako del projekta ozaveščanja o risih (v kolofonu najdemo povezavo na video posnetke Life Lynx). Ideja je dobra, saj nam običajno veliko bolj ter lažje in hitreje zleze pod kožo osebna zgodba kot pa gola dejstva. Tudi zato se je avtorica verjetno odločila za prvoosebno pripoved risa Maksa, ki ga spremljamo od mladička do odrasle dobe, ko začne kazati zanimanje za samice. Maksove izjave oziroma razmišljanja so tu in tam, resda redko, nekoliko preveč človeško orientirana, na primer podložena z mislijo o življenju po smrti (tako denimo reče: »Nisem človek, hvala bogu.«, ob sanjah o plenjenju srn pa pripomni, da nanje plane tako bliskovito, da še vejo ne, da so mrtve, in se v »živalskih nebesih« mirno pasejo naprej …), sicer pa prvoosebna pripoved gotovo pripomore k večji intenzivnosti opisovanega, pri čemer gre pogosto za bližnja srečanja z različnimi nevarnostmi, tudi življenjsko ogrožajočimi. Maks se prvič sreča s smrtjo že kot mladiček, takoj na začetku pripovedi, sledi srečanje s človekom, ki ga opiše zelo izvirno: človeški »gobec« se mu namreč zdi najbolj podoben »od polžev obglodani veliki gobi«. Razmislekom o svobodi in ujetništvu, ki so posledica životarjenja v obori in jih mladi bralec lahko razširi še na druga področja, sledijo prizori iz gozda, opisi lova, plenjenja in potovanja, srečanje z bolnim risom in bližnje srečanje z avtomobilom ob prvem poskusu prečkanja avtoceste. Bralec spozna gozdno hierarhijo in zakon divjine, ki ga Maks povzame takole: »... smrt in rojstvo hodita z roko v roki. Vse pride in vse gre in nihče se zaradi tega kaj dosti ne vznemirja.« Sledita srečanje z lovcem in lovskim psom ter soočenje z najmočnejšim in najnevarnejšim risom v Sloveniji, Gorujem, zaradi katerega Maksu v drugo uspe nepričakovano prečkati avtocesto. Zgodba se nadaljuje s sosedovanjem z medvedko (mimogrede, kako da ni takoj zavohal, da je rov medvedkin?), ki mu sledijo prva (neuslišana) ljubezen, prva zima v naših krajih in nato druga zaljubljenost – njegova izbranka je tokrat risinja Nežka, ki mu pove tudi strašno (in kratko malo absurdno) zgodbo o iztrebljanju naših risov, posledicah tega za ekosistem in njihovem ponovnem naseljevanju … Maksova zgodba s številnimi napetimi srečanji in preobrati bralcu vsekakor dobro približa risji vsakdan in življenje v (slovenski) divjini, njihove tegobe, radosti in izzive, hkrati pa se ob njej lahko temeljito zamisli nad človeškim ravnanjem, ki včasih nepremišljeno in samovoljno posega v naravni red.
Z zaključkom Maksove zgodbe pa knjige še ni konec; sledi namreč serija fotograij Maksa in drugih risov ter prizorov iz narave, ki jim je pripisanih še nekaj zanimivih in poučnih dejstev o teh največjih prostoživečih mačkah v Evropi, ki skrbijo za to, da se v gozdovih pretirano ne namnožijo srne. Lani naj bi na ozemlju Slovenije živelo vsaj trideset odraslih risov; nekateri so prišli k nam iz Slovaške in Romunije. Leposlovni del knjige tu in tam spremljajo v realistični maniri ustvarjene sive ilustracije akademske slikarke in restavratorke Ane Šerbelj, v kolofonu pa najdemo navedeno še kopico strokovnih pregledovalcev. V knjigi je torej zelo korektno poskrbljeno za vse, manjka ji le nekaj več, recimo temu, živahnega duha, tistega žmohtnega avtoričinega glasu, ki bi jo še malo dvignil, ji vdahnil še malo več plemenite risje krvi in čudi. Maksova zgodba se namreč morda celo za odtenek preveč trudi vključiti čim več vsekakor zanimivih podatkov iz življenja risov, s čimer ima močno spoznavno funkcijo in nekoliko manj izrazito estetsko plat, ali povedano drugače, od nje več odnesemo v poučnem kot v leposlovnem oziru. Kar pa je konec koncev morda njen namen, avtorica bralcu namreč zelo lepo odpre oči in duha za opazovanje in raziskovanje skrivnosti narave že v uvodu, ko govori o strokovnjakih, od katerih se je učila: »Čeprav imajo ti ljudje ogromno znanja, o naravi še vedno vsi vemo premalo. In to je najboljše od vsega! To, da okrog nas obstaja svet, ki ga lahko raziskujemo neskončno, pa bomo vedno o njem izvedeli kaj novega in presenetljivega.«