Forza Milan in nasvidenje!
Napadalec, ki je nogometni svet zaznamoval kot le malokdo, je sklenil svojo športno pot
O nekaterih športnikih se zdi, da se nikoli ne bodo upokojili, in Zlatan Ibrahimović je gotovo eden izmed njih. Toda tudi švedski napadalec bosanskih korenin, ki je v tretjem tisočletju nogometni svet zaznamoval kot le malokdo, je presodil, da je napočil čas za slovo. Športno pot je sklenil pri 41 letih. »Poslavljam se od nogometa, toda ne od vas. Trenutno sem preveč čustven. Forza Milan in arrivederci, nasvidenje!« je v čustvenem nagovoru po tekmi zadnjega kola italijanskega prvenstva, ki so jo njegovi rdeče-črni proti Veroni dobili s 3: 1, v nedeljo zvečer na milanskem stadionu San Siro popihal na dušo privržencem letošnjega polfinalista lige prvakov. Ti so mu ob slovesu pripravili čudovito koreografijo: na črni podlagi so z velikimi rdečimi in belimi črkami izpisali »GODBYE«, skovanko iz angleških besed »bog« in »nasvidenje«.
»Prvič, ko sem prišel, ste mi dali srečo, drugič ste mi dali ljubezen. Sprejeli ste me z odprtimi rokami, počutil sem se kot doma. Milanist bom do konca življenja,« je še dejal najboljši strelec v zgodovini švedske nogometne reprezentance (62 golov na 122 tekmah). »Bal sem se vprašanj novinarjev, ki so me spraševali o prihodnosti. Zdaj jo končno lahko sprejmem. Nogomet je iz mene naredil človeka. Ob njem sem spoznaval ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi. Prepotoval sem ves svet, vse zaradi nogometa.«
Levi se ne primerjamo z ljudmi
V karieri je osvojil 34 lovorik, od tega 14 državnih naslovov, a nobene lige prvakov. Iz švedskega Malmöja je prestopil v nizozemski Ajax, nato ga je pot vodila na Apeninski polotok (Juventus, Inter), v Barcelono pa nazaj v Italijo (Milan), v Pariz, Manchester United, onkraj luže v Los
Angeles in naposled spet v Milan. Je eden redkih nogometašev, ki so se po odhodu na drugo celino vrnili v Evropo in spet zaigrali na najvišji ravni.
To ima bržčas veliko opraviti z njegovim nepopustljivim značajem. V avtobiografiji Jaz sem Zlatan Ibrahimović (Učila, prevod Damjana Sotošek) je opisal težavno pot, ki jo je kot otrok priseljencev prehodil v Rosengårdu, getoiziranem predmestju Malmöja.
»Doma me nihče ni nikoli vprašal, ali potrebujem pomoč pri domači nalogi, ali mi razloži kaj iz švedske zgodovine. Nič od tega. Pločevinke piva, jugoglasba, prazen hladilnik in balkanska vojna, to je vse, kar me je čakalo,« je zapisal. Njegov značaj bi lahko milo rečeno opisali kot temperamenten, v karieri je prejel nemalo rdečih kartonov zaradi ugovarjanja in grobih prekrškov, oboževalce pa je navduševal z duhovitimi in samozavestnimi izjavami, ki so postale njegov zaščitni znak.
Nekoč ga je novinar prosil, naj navede tri najboljše nogometaše na svetu. Ibra mu je naštel tri imena, novinar pa ga je vprašal, zakaj ni na seznam vključil še sebe. »Levi se ne primerjamo z ljudmi,« mu je odvrnil Zlatan.
Nič drugače ni bilo v nedeljo, ko so navijači Verone njegov poslovilni govor pospremili s salvami žvižgov. »Kar žvižgajte. Za vas, ki me gledate, je to največji dogodek tega leta,« jim je zabrusil 195 centimetrov visoki napadalec, ki je na 866 klubskih tekmah dosegel 511 golov. Zadnjega je dosegel marca letos v neposredni bližini Slovenije, ko je z enajstmetrovke zatresel mrežo Udineseja. S tem je postal tudi najstarejši strelec v zgodovini italijanske serie a. »Starost je le številka, ki jo določi tvoja glava,« je dejal nekoč. »Zato sem se letos odločil, da sem zelo mlad.«
Kako mlad bo v prihodnjih letih, bomo še videli; na novinarski konferenci ob napovedi upokojitve ni hotel razkriti nobenih načrtov za prihodnost.