Pralni stroj za babico
Jutro po šestdesetem letu je drugačno kot jutro pri dvajsetih. Ne samo zato, ker je svet okoli nas res na veliko načinov drugačen, ampak ker ga drugače dojemamo, vidimo. Vse je v nekakšnem poglobljenem, počasnejšem ritmu. Pred 60 leti ne bi videl, da na sosedovem balkonu sredi betonske soseske gnezdi črna gospa kosovka z rumenim kljunom, ki natančno ve, kje krožijo super inteligentne in vedno lačne mestne vrane, ne bi se veselil obreda priprave kave, časopisa iz papirja, vremenske napovedi, ki omahuje med dežjem in soncem, in oboje mi je prav.
Mladost je drugačna, skače čez potok tam, kjer je most. Mudi se ji v prihodnost, mi se potapljamo v preteklost, dokler v nekem trenutku sami ne postanemo nekoga ali nekaterih spomin. Leta so čas obračunov s preteklostjo, a z vednostjo, da formula »kaj bi bilo, če bi bilo« ni uresničljiva. Bilo je, kar je bilo. In pika.
A v meni je večni otrok, zato si zamišljam, kako bi bilo, če bi babici lahko kupil pralni stroj. Tisti babici, ki me je s pravljicami o petelinu, ki bo postal sonce, uspavala ob postelji s skrivnostno dišečimi lanenimi rjuhami. Tisti stari mami Mariji, ki je rodila 11 otrok in je plenice in vse drugo izpirala v kilometer oddaljenem potoku. Tudi pozimi. Zdaj bi bilo drugače, poglej, babi, zapreš vratca in pritisneš na gumb. Noben stroj ali manifest ni bolj osvobodil več kot polovice človeštva. In sploh ni umetna inteligenca.
Z eno generacijo se v času planeta in sveta zgodi precej. Nam se ni samo pralni stroj, med tisoči (ne)potrebnih produktov potrošniške družbe so tudi ljudski avto, penicilin, računalnik, bikini, atomska energija v elektriki in bombah, televizija ter seveda sedmi čut (če je intuicija šesti), mobi, oh, ta moj mobi. To so nekatere danosti našega časa.
Tudi druge, prejšnje generacije so jih dosegale. A vsaka nova pozabi prejšnje. Veste za kakšen dogodek iz 12. stoletja? Čeprav je trajalo sto let. In kljub zgodovini v vseh šolah tega sveta. Ne. Vsaj večina. Megla kot prihajanje Slovanov izza Karpatov, vprašajte Ljubljančana, od kdaj in zakaj častijo Napoleona, oni dan sem slišal, da je bil sveti Feliks rojen na Dolenjskem.
A zdaj smo, generacija plus, tukaj in zdaj. Svet je nekako lepši, ali vsaj drugačen, ker imamo čas zanj in, tako se zdi, tudi on za nas. Kljub tegobam, te gredo zraven. Nekoč so rekli, da so s kruhom vse žalosti manjše. Z leti zagotovo, če ne manjše, vsaj drugačne.
Najbrž je vseeno, vsi ti načrti, ki več ne gradijo piramid, le današnji dnevi, ki se dotikajo jutrišnjih, kovčki spominov ter seveda nekakšna hvaležnost usodi. Morda je bila naša generalna naloga samo nadaljevati življenje bitij, ki se, čeprav smo živali, trudijo osmišljati vse, kar je. Tudi svoje življenje.
Svet je lepši, ker imamo čas zanj in zase.