Desetletja v filmski akciji in boju za dobro
Liam Neeson, irski igralec, danes praznuje sedemdeset let. V svojem bogatem filmskem življenju je reševal življenja Judov iz taborišč smrti, se spopadal z Batmanom, kot jedi Qui-Gon usposabljal Obi-wana, vodil revolucije in preganjal ugrabitelje. Nominiranec za oskarja se že desetletja bojuje za dobro, pri tem pa prehaja iz dramskih in akcijskih filmov v romantične komedije in – nazaj v akcijo. Kljub vidnim igralskim stvaritvam za svoje vloge ni nikoli prejel oskarja, je pa zato dobil nominacijo Akademije za glavno vlogo nemškega industrialca Oskarja Schindlerja, ki je med holokavstom rešil življenje 1200 Judov, v Spielbergovi oskarjevski klasiki Schindlerjev seznam (1993). Za vlogo irskega revolucionarja Michaela Collinsa v filmu Michael
(1996) in za vlogo ameriškega biologa in seksologa dr. Alfreda Kinseyja v filmu Kinsey (2004) je bil prav tako nominiran za zlati globus. Med prepoznavnimi so še njegove vloge v Batmanu, Darkmanu, Gospodarju prstanov, bil je mojster jedijev Qui-Gon
v Vojni zvezd in vdovec v romantični
komediji Pravzaprav ljubezen. Njegov
zadnji film je akcijska drama Blacklight
(2022), v kateri je agent FBI, ki se zaplete v protivladno zaroto. Snemali so ga v času pandemije v Melbournu in lani je Neeson za Vanity Fair povedal, da se je »med snemanjem usodno zaljubil v Avstralijo«, pa »tudi v posebno osebo«, ki živi tam. Neeson od smrti svoje žene Natashe Richardson pred trinajstimi leti ni razkrival svojega ljubezenskega življenja. Richardsonova je umrla leta 2009 pri 45 letih zaradi epiduralnega hematoma, dva dni po tem, ko se je med smučanjem v kanadskem Quebecu udarila v glavo.
Neeson je pustil pečat tudi na odrskih deskah, tudi tam je bil nominiran za najprestižnejše nagrade, dvakrat za nagrado tony.
Rodil se je v Ballymeni na Severnem Irskem, mami kuharici Katherine Neeson in očetu, oskrbniku v osnovni šoli, Bernardu Neesonu. Skupaj s še tremi sestrami so bili vzgojeni kot katoličani; ime je dobil po lokalnem duhovniku, zato je nekoč dejal, da je bil kot katolik v pretežno protestantskem mestu nenehno na preži. Morda je bil tudi zato dolgo časa brez pravega stika s politiko in zgodovino Severne Irske, dokler ni doživel protesta sošolcev po krvavi nedelji, pokolu v Derryju leta 1972. V intervjuju leta 2009 je rekel, da »nikoli ne more nehati razmišljati o tistem času nemirov. Poznam fante in dekleta, ki so bili tako storilci nasilja kot žrtve. Protestanti in katoličani. To je del mojega DNK.«