Končno bi prišli v isti razred kot Slovenija
Nobena demografska politika ne bo izboljšala demografske slike države bolje kot stalna gospodarska rast
Dve dobri novici sta kljub trudu Hine in več nacionalnih medijev na Hrvaškem ostali v povolilni megli. Pričakovano, saj poleg neposredno vpletenih danes le malokdo razmišlja o sporočilih transnacionalnih gospodarskih zbornic, objave nacionalnega združenja delodajalcev pa tako ali tako berejo le tisti, ki ne vedo, kam bi s časom.
Toda tokrat je bilo drugače. Kdor je to prebral, se je verjetno vprašal: kako to, da v času, ko nekateri lokalni politiki mrzlično kličejo po »vladi narodne rešitve«, več kot polovica vprašanih v raziskavi nemško-hrvaške gospodarske zbornice (53 odstotkov) trenutno gospodarsko situacijo na Hrvaškem ocenjuje kot zadovoljivo, tretjina pa kot dobro?
Poleg tega je raziskava pokazala, da sodelujoči pričakujejo nadaljnji napredek hrvaškega gospodarstva in da je večina nemških podjetij, ki delujejo na hrvaškem trgu, pripravljena ponovno vlagati svoj denar na Hrvaškem.
Zakaj? Deloma seveda zaradi uvedbe evra in schengna, predvsem pa zaradi kakovosti in dostopnosti lokalnih dobaviteljev, tihe in rastoče heterogene skupine podjetnikov, ki ne želijo več čakati, da jim politika pokaže, kaj in kako naj delajo na velikem evropskem trgu.
Ti resni gospodarstveniki, in zdi se, da jih je vse več, vedo, da je v hiperkonkurenčnem okolju ključ do uspeha zaupanje naročnika, to pa se doseže s kakovostjo dostavljenega izdelka.
Prvič pod maastrichtsko mejo
Hrvaško združenje delodajalcev, še vedno najmočnejša lobistična sila gospodarstva, je v svežem nizu napovedi optimistično zvišalo oceno
letošnje rasti BDP z 2,5 na 3,5 odstotka, ohranilo oceno povprečne inflacije pri 3,5 odstotka in poudarilo nadaljevanje pozitivnih trendov v javnih financah.
Kot dobro novico so ocenili, da bo javni dolg kljub letu trojnih volitev, ki jih je spodbujala rast primanjkljaja, leta 2024 prvič padel pod privzeto »maastrichtsko« mejo 60 odstotkov BDP. Delodajalci še pravijo, da si Hrvaška lahko obeta dvig bonitetne ocene na raven A-, s čimer bi končno prišla v razred, ki ga je Slovenija dosegla leta 1996. Pričakovanja o rasti bonitete je mogoče razbrati tudi v današnji ceni zadolževanja.
Resda delodajalci poleg klasičnih očitkov politiki (počasnost reform, previsoke dajatve in zapleten davčni sistem) nevarnost za rast vidijo tudi v demografskem primanjkljaju in projekcijah krčenja delovno aktivnega prebivalstva za več kot 100.000 v prihodnjih štirih letih, zato bo, pravijo, ob triodstotni rasti BDP strmo rasla potreba po uvozu delovne sile do leta 2030. Če berete v kontekstu včerajšnje novice o ustanovitvi ministrstva za demografijo, se nenadoma zdi, da je problem rešljiv.
Nobena »demografska politika«, ne glede na to, kako bo zasnovana, ne bo izboljšala demografske slike države bolje kot stalna dobra gospodarska rast in v reforme usmerjena vlada. Tako kot v poslu sta ključna zaupanje državljanov in kakovost paketa storitev, kar v tem primeru pomeni – boljše razmere za življenje vseh občanov. Če jim gre dobro, državljani ne odhajajo, družine pa se povečajo.