Dodana vrednost na zaposlenega je bila v predelovalnih dejavnostih lani realno nižja kot leto prej.
je ta v industriji od leta 1995 do 2022 zrasla s 15.000 na 48.000 evrov. Opazen skok je bil po koronskem letu 2020, ko se je povečala s 44.000 na 48.000 evrov.
A mednarodna primerjava prikaže manj spodbudno sliko. »Čeprav je v Sloveniji produktivnost, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega, najvišja v industriji, v teh dejavnostih najbolj zaostajamo za razvitimi državami. To je ključni vzrok za zaostajanje našega BDP,« komentira Kordež. Dodana vrednost v industriji, v stalnih cenah, je namreč pri 50 odstotkih povprečja razvitejših članic EU. Okoli takšnega odstotka se giblje že skoraj deset let. »Povprečni švedski delavec ustvari v industriji kar 126.000 evrov dodane vrednosti po tekočih cenah, slovenski pa le 50.000. To švedskemu zaposlenemu zagotavlja skoraj dvakrat višjo plačo (po kupni moči sicer ne), seveda tudi višje dobičke, pa tudi potrebo po manjšem številu zaposlenih v teh dejavnostih,« ponazarja Kordež.
Ta pojasnjuje, da se višji BDP, višji zaslužki in posledično tudi višje plače v državah zagotavljajo predvsem v gospodarstvu z večjo avtomatizacijo, boljšo organiziranostjo proizvodnih procesov in inovativnimi produkti z več dodane vrednosti: »Samo z vlaganji in obvladovanjem proizvodnih procesov na podlagi znanja se bomo lahko še naprej približevali produktivnosti bolje razvitih držav, čeprav verjetno vedno počasneje.«
Kako je steklarna podvojila dodano vrednost
To je v praksi uspelo Steklarni Hrastnik, kjer je dodana vrednost na zaposlenega od leta 2018 do 2022 zrasla z 52.000 evrov na 104.000 evrov. »V Steklarni Hrastnik ugotavljamo, da so za dvig dodane vrednosti ključne strateške investicije, tako v posodobitev in avtomatizacijo proizvodnje kot tudi spremembe našega proizvodnega portfelja v smeri vstopa na zahtevnejše premijske trge z