VSE GENERALOVE SKRIVNOSTI
Razburkano življenje in pretresljiva smrt prvega slovenskega generala Jerneja Basaja
Potem je organiziral v trdnjavi streljanje, sam pa po njem vse do trde noči vadil s samokresom. Ko je ugotovil, da sta se s samokresom že toliko spoprijateljila, da žrtve ne bo mogel zgrešiti, je s samokresom za pasom odšel domov. Na vratih si je rekel:
»No, zdaj pa naj le pride k Ljubici! Na pragu te bom, prekleti Ivica, ubil kot pocestnega psa!«
Proti jutru je pomirjen zaspal. Sam sebe je potolažil, da bo pač, če se bo moral zaradi uboja zagovarjati, rekel, da se mu je samokres sprožil po nesreči. Ali – še bolje – da ga je hotel Ivica napasti s sabljo, on pa je pač hitro odreagiral …
Zvečer se je premislil. Res je, da je vsega kriv prijateljev sin, a človeka ne moreš kar tako ubiti. Storil bi dvojno tragedijo. Življenje bi uničil tako Ljubici kot prijatelju.
Ne, Ivice ne bo ubil!
Nato se je domislil, da bi spravil s sveta – Ljubico! Vsega je kriva ona. Da, prav ona! Kdo ve, kaj počne s prijateljevim sinom v postelji, da ga je tako znorela! Nič ni boljša od svoje matere. Tudi Magdalenca je Jerneja še kot mladoletnega tako grdo zapeljala, da je trpel vse življenje. Da, ubil bo Ljubico!
Naredil je načrt, da jo bo zasledoval na sprehodu izven Zvezde, potem pa jo bo na obrežju Kolpe ustrelil, truplo zavlekel v reko in vsega njegovega trpljenja bo konec.
Naslednjega jutra se je zbudil zgrožen sam nad seboj. Uničil je Magdalenčino življenje, v smrt je pognal njenega sina, zdaj pa naj bi ubil še nedolžno bitje.
Ne, Ljubice ne bo ubil!
Ker od Petra Pavla ni dobil nobenega pisemca več, je nazadnje sklenil, da bo ubil samega sebe. En samomor več ali manj! Tako in tako so oicirji radi posegali po orožju in si na ta način skrajševali trpko življenje. Mesto poveljnika karlovške veličastne trdnjave bo potem zasedel njegov prijatelj Ivica in življenje bo teklo naprej. Jernej pa bo imel najlepši pogreb v Karlovcu. Takšnega pač, kot pritiče generalu Jerneju baronu Basaju Blagorodnemu.
Zjutraj se je zbudil drugačne volje. Rekel si je:
»Pa si res … kozel stari! Zaradi ženske si boš vzel življenje! Kako pa boš v nebesih potem Frančiški, ko pride za teboj, pogledal v oči! Sram te bodi!«
Ne, sebe že ne bo ubil! Čeprav kot vojak po srcu, nevajen kakršnega koli umika, je tokrat vendarle storil korak nazaj. Navidezno se je umiril, z Ljubico se je pogovarjal samo nujne stvari, njenega ljubimca pa je skušal vsaj kolikor toliko prenašati. Sicer s stisnjenimi zobmi, a znosno prenašati.
Potem se je domislil pametne rešitve. Ljubica je kljub letom vihrava ženska in se je obesila na prvega, ki je bil v njeni bližini. Sam pa je bil veliko premalo napadalen. K vragu leta! Moral bi ji pač dvoriti, jo dodatno razvajati, ji govoriti sladke besede. In to v kranjščini, v našem jeziku zvenijo še posebej mehko! Rešitev je našel v tem, da je častnika Ivico službeno premestil – v Senj! Povišal ga je za en čin in ga premestil v trdnjavo ob morju! Prepričan je namreč bil, da bo tudi preživahni Ljubici obveljalo staro pravilo:
»Daleč od oči – daleč od srca.« Sam pa ji bo ves čas na dosegu roke …
To je storil, a – glej ga vraga! – storil je novo napako. Tako veliko napako, da se Ljubica z njim sploh ni hotela več pogovarjati. In celo žene ni več tako redno oskrbovala. Naenkrat ji je postala odvečna. Jerneju je na uho priletelo, da bi se rada celo izselila iz njegovega stanovanja. Ker bi bil potem res povsem na tleh, ji je brž povišal plačo in tako je vsaj ostala pri njem. A strogo uradno kot strežnica. Poštni voz pa ji je vsak teden pripeljal z morja vsaj eno, če ne kar dve pisemci …
Na srečo se je za božič vrnil z Dunaja sin Karel. Z diplomo v rokah, da je uspešno dokončal šolanje na Vojaški akademiji. To ga je tako razveselilo, da je odprl celo tisto buteljko, ki mu jo je Ljubičin ljubimec prinesel v darilo. Pa tudi celotne praznike sta s sinom lepo preživela, veliko skupaj v družbi z drugimi častniki.
Ko je bilo konec praznikov, pa se je vendarle zgodilo nekaj, kar je še bolj usodno vplivalo na življenje blagorodnega generala Jerneja barona Basaja ...
KONEC