Oda radosti
Avstrijci so si prisvojili Ludwiga van Beethovna in zato danes poleg Mozarta velja za največjega avstrijskega skladatelja. Kljub temu je Nemcem, razen Beethovnovega rojstnega mesta Bonna, ostalo nekaj zelo pomembnega iz njegove glasbene zapuščine. V Berlinu je ohranjena skoraj celotna originalna partitura legendarne Beethovnove Devete simfonije. Nekateri njeni pomembni listi so do 1. julija letos razstavljeni v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju, v mestu, kjer je simfonija pred 200 leti doživela praizvedbo.
Avstrijski gledališki muzej je v nekdanji palači Lobkowitz, najstarejši večji baročni palači na Dunaju. Ludwig van Beethoven (1770–1827) je pogosto prihajal tja, saj je bil lastnik palače knez Josef Franz Maximilian von Lobkowitz ljubitelj njegove glasbe in veliki skladateljev mecen. Beethoven mu je posvetil svojo Tretjo simfonijo, znamenito Eroico. Sprva jo je sicer posvetil Napoleonu, a si je premislil, čim se je francoski republikanski general razglasil za cesarja.
V tistih časih je le kakšnih 200 metrov od palače Lobkowitz stal heater am Kärntnertor (Gledališče pri Koroških vratih), takratno cesarsko in kraljevo dvorno gledališče na Dunaju. V tem gledališču, ki ne obstaja več (porušeno je bilo leta 1870), je Beethoven 7. maja 1824 zvečer priredil koncert, na katerem je bila prvič izvedena njegova Deveta simfonija v d-molu, op. 125. Poletje prej, leta 1823, je Beethoven kot običajno preživel v Badnu, zdraviliškem mestu nedaleč od Dunaja. Hiša, v kateri je bival, se zdaj imenuje Beethovenhaus. Spominska plošča na njej, postavljena leta 1872, spominja, da je v njej skomponiral večji del Devete simfonije in jo tu tudi dokončal.
Zvezdni trenutki
Med praizvedbo je bil Beethoven osebno na odru in »pomagal« dirigentu Michaelu Umlaufu. Glasbeniki pa so sledili izključno Umlaufu, saj so vedeli, da je gluhi Beethoven nezanesljiv dirigent. Da se je ob koncu razlegel buren aplavz, je pričal med drugimi Sigismund halberg, avstrijski skladatelj in eden vodilnih klavirskih virtuozov 19. stoletja, obiskovalec tega koncerta. Altistka Caroline Unger se je približala Beethovnu, ki je bil še vedno obrnjen proti orkestru in pevcem, in ga obrnila proti avditoriju, da bi videl navdušeno občinstvo. Skladatelju je očitno uspela namera, da delo konča z grandioznim inalom, v katerem temà popolnoma izgine in se pojavi svetloba.
Beethoven je doživel izvedbe skladbe tudi v drugih državah,
Devete simfonije predvsem v Angliji in Franciji. Približno 70-minutno delo, ki v zadnjem, četrtem stavku doseže vrhunec z velja za eno najpomembnejših del evropske klasične glasbe. V skladbi je Beethoven uvedel veliko novih, eksperimentalnih podrobnosti, ki so bile za izvajalce zelo zahtevne. Muzikolog Oto Biba, ki je bil več kot tri desetletja direktor arhiva Dunajskih ilharmonikov, je za BBC povedal, da je Beethovnova Deveta simfonija revolucionarno delo, »to je delo, ki ga je Beethoven zapustil naslednji generaciji«, violinist Daniel Froschauer, predsednik upravnega odbora Dunajskih ilharmonikov, pa je dodal, da je simfonija, ki je del naše DNK.
Ob praizvedbi Dunajski ilharmoniki še niso bili ustanovljeni (to se je zgodilo 18 let pozneje, leta 1842), a so bili številni glasbeniki, navzoči na koncertu, med ustanovitelji tega slavnega orkestra. Dunajski ilharmoniki so Beethovnovo Deveto simfonijo igrali že na svojem tretjem koncertu leta 1843. Z orkestrom so to zahtevno delo do danes izvajali številni znani dirigenti. Po koncertu leta 1979 je Leonard Bernstein Dunajskim ilharmonikom dejal: »Bratje! Ne morem se spomniti bolj zvezdnih trenutkov kot tistih, ko smo sku
Oda radosti je od leta 1972 himna Sveta Evrope in od leta 1985 himna EU. Kot himna EU nima besedila, ampak samo glasbo. Ta melodija je iz te simfonije Ludwiga van Beethovna, ki je za konec te simfonije uglasbil pesem, nad katero je bil navdušen že od mladosti v Bonnu. Tri ducate verzov Ode radosti je leta 1785 napisal slavni nemški pesnik Friedrich von Schiller, ki je imel vizijo – prav tako kot Beethoven –, da bi morali vsi ljudje postati bratje. Na sedežu EU pravijo, da ta pesem ne simbolizira le EU, temveč Evropo v širšem smislu, saj to glasbeno delo v svojem univerzalnem jeziku izraža evropske ideale svobode, miru in solidarnosti. Namen himne EU ni nadomestiti himne članic EU, temveč slaviti skupne vrednote. Himna EU se igra na uradnih slovesnostih, na katerih sodeluje EU, in nasploh na vseh dogodkih, ki imajo evropski značaj. paj izvajali Beethovnovo Deveto. Najlepša hvala!«
Za doživljenjsko rento
Po zaslugi Dunajskih ilharmonikov in Berlinske državne knjižnice – Pruske kulturne lastnine je zdaj na Dunaju mogoče videti izbrane liste izvirne partiture. A kako se je sploh znašla v Berlinu?
Ludwig van Beethoven je umrl 26. marca 1827, manj kot tri leta po praizvedbi. Na posmrtni dražbi njegovega premoženja ni bilo rokopisa tega dela. Dunajski glasbeni založnik Domenico Artaria je takrat odkupil nekaj listov originalne partiture (manjši del prvega stavka in velik del četrtega
V začetku letošnjega maja so Dunajski ilharmoniki ob 200. obletnici praizvedbe tri dni zapored v dunajskem Musikvereinu igrali Beethovnova dela, med njimi tudi to simfonijo. Pred njimi je bil slavni maestro Riccardo Muti, dirigent, s katerim Dunajski ilharmoniki sodelujejo najdlje, od leta 1971.
Deveto simfonijo. stavka), ki so bili pomešani z nekaterimi listi skladateljevih skic in fragmentov.
Kmalu po dražbi se je izvedelo, da je levji delež originala v lasti Antona Schindlerja (1795–1864), ki se je predstavljal za tesnega Beethovnovega prijatelja. Schindler je Beethovna spoznal leta 1822 in postal njegov tajnik in prvi biograf, a se je kmalu po skladateljevi smrti izkazalo, da je nezanesljiv vir. Rinil je v ospredje in celo ponarejal dokumente, da bi se prikazal kot pomembna oseba v skladateljevem življenju. Dejstvo je pa, da je imel Schindler večino originalnega rokopisa Devete simfonije, ki naj bi mu ga tik pred smrtjo podaril skladatelj.
Bili so to razsuti listi različnih formatov. Schindler je nekaj listov podaril ali celo prodal. Vendar jih je večino hranil do leta 1846, ko jih je prodal Kraljevi knjižnici v Berlinu za dosmrtno pokojnino. Ta knjižnica, ki se zdaj imenuje Berlinska državna knjižnica – Pruska kulturna lastnina, je nato desetletja poskušala pridobiti manjkajoče liste. Največji uspeh je dosegla leta 1901, ko je kupila tiste, ki jih je sedem desetletij pred tem kupil Domenico Artaria na omenjeni posmrtni dražbi Beethovnove lastnine. Artarievi dediči so te liste prodali v Berlin, ker takrat na Dunaju zanje ni bilo interesentov. Danes je levji delež originalne partiture v berlinski knjižnici, razen nekaterih fragmentov, ki so v Beethovnovi rojstni hiši v Bonnu in Francoski nacionalni knjižnici v Parizu. Skupno manjka zelo malo originalnih listov, ki veljajo za izgubljene.
Med drugo svetovno vojno so bili zakladi berlinskih knjižnic shranjeni na različnih lokacijah v Nemčiji in na današnjem Poljskem. Leta 1977 so bili originalni listi Devete simfonije, ki so bili na Poljskem, vrnjeni v Vzhodni Berlin. Po padcu berlinskega zidu in združitvi Nemčij so bili vsi dokumenti iz leta 1997 ponovno združeni v Berlinski državni knjižnici. Pet let pozneje so jih obnovili. Trenutna razstava v Avstrijskem gledališkem muzeju je prva zunaj Berlina, na kateri je na ogled veliko število listov z izvirnim Beethovnovim rokopisom Devete simfonije. Med njimi so tiste z notnimi zapisi prvega in četrtega stavka, ki jih je berlinska knjižnica odkupila od dedičev Domenica Artarie.
Nezadovoljen kralj, nezadovoljen tudi skladatelj
Med eksponati dunajske razstave je tudi izvod prve tiskane izdaje Beethovnove Devete. Na prvi strani piše, da je bila natisnjena v Mainzu leta 1826 in posvečena tedanjemu pruskemu kralju Frideriku Viljemu III. Posvetitve glasbenih del vladarjem so bile za skladatelje dvojno koristne: prinašale so jim priznanje v širših krogih, tudi tistih zunaj kroga ljubiteljev glasbe, in vladar, ki mu je bila skladba posvečena, je skladatelja pogosto bogato nagradil.
A Beethoven s posvetilom ni imel preveč sreče. Na začetku leta 1826 se je odločil, da jo bo posvetil pruskemu kralju. Kralj pa je želel dobiti rokopis in ga tudi dobil šele po tem, ko je Beethovnov prepisovalec prepisal originalno partituro, Beethoven pa je lastnoročno napisal popravke in naslovno stran. Beethoven je upal, da mu bo kralj podelil pruski red rdečega orla, a se to ni zgodilo. Tudi denarna nagrada ni bila tolikšna, kot je pričakoval skladatelj. Kralj ga je nagradil z diamantnim prstanom, ki ga je skladatelj takoj prodal.
A v tolažbo skladatelju je bilo veliko zanimanje za tiskano izdajo simfonije. Naročila so prihajala iz številnih evropskih držav, iz skupno 122 mest. Največ prav z Dunaja, mesta, kjer je Beethoven preživel večino svojega življenja, kjer je umrl in kjer je danes tudi njegov grob.