V resničnosti sanj in negotovosti konkretnega
V Firencah so predstavili mednarodno koprodukcijo na podlagi del Fernanda Pessoe v režiji Boba Wilsona
Prejšnji četrtek zvečer je bilo v veliki dvorani gledališča Teatro della Pergola v Firencah nekaj zelo jasno: desetminutni aplavz in stoječe ovacije so povedali, da je svetovna premiera novega dela uglednega režiserja Boba Wilsona, mednarodne koprodukcije z naslovom Pessoa. Since I Have Been Me, uspela; 84-letnega gledališkega perfekcionista iz Teksasa so igralci iz zaodrja zvabili na poklon.
Ameriški režiser, ki je globalno zaslovel sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v sodelovanju s skladateljem Philipom Glassom v minimalistični operi Einstein on the Beach (Einstein na plaži) ponudil svojevrsten spoj glasbe, giba, svetlobe in besedila, kakršnega do takrat še ni bilo, je ob odločitvi za besedila Fernanda Pessoe kot izhodišču za novo delo povedal: »Najprej sem videl plovilo, potovanje, to je bila zelo zgodnja podoba. Zato sem začel z ladjo. Ko sicer začnem kateri koli projekt, se najprej in ne glede na besedilo ali položaje posvetim svetlobi v prostoru, zmeraj začnem z lučjo. To mi je ostalo od prvega dne študija arhitekture, profesor mi je vbil v glavo Začni s svetlobo! Zelo pogosto se v gledališču najprej ukvarjajo z besedilom in režijo, potem vadijo in tik pred premiero se spomnijo na luči. Moje prvo vprašanje pa je namenjeno osvetlitvi.«
Prizma, ki žarči različne like
»Od vsega začetka,« je dodal Wilson, »sem svoje projekte imenoval dela, opere v latinskem pomenu besede opus, ki združuje vse umetnosti, poezijo, glasbo, arhitekturo, slikarstvo, oblikovanje … Razlog za vsako umetniško početje je postaviti vprašanje, in v delu Pessoa.
Since I Have Been Me (v Firencah so naslov pustili nepreveden, ker gre za navedek iz Pessojevega dela, morda bi bil ustrezen Pessoa, kar/ ker sem jaz) mrgoli vprašanj. Po mojem mnenju so njegova dela fascinantna, ker so tako večplastna. Pisal je pod različnimi imeni in zato na odru vidimo toliko njegovih različnih plati, kot da bi opazovali prizmo, ki žarči njegove različne like. Na odru vidimo toliko osebnosti, kolikor jih je v tebi, v meni, v vseh nas. Ob tem sem najprej pomislil na protislovja. Branje Pessoe je zame včasih globoka meditacija, sredi katere nenadoma izbruhne velik pomen.« Wilson v tokratnem projektu podpisuje režijo, scenograijo in oblikovanje luči, za dramaturgijo je poskrbel Wilsonov dolgoletni sodelavec, pisatelj in dramatik Darryl Pinckney.
O svojem početju je Wilson še navrgel, da ga v gledališkem prostoru zanima edinole dvoje: konstrukcija časa in prostora, skupek abstraktnosti, na katero vpliva tisto, kar vidiš in slišiš. »Razlog gledališke umetnosti je postavljati vprašanja. Po eni plati poskušamo spoštovati mojstre, v tem primeru Pessoo, a nočemo postati njihovi sužnji, znati se moramo distancirati od njih.«
Firence, Pariz, Lizbona, Trst
Paolo Valerio, umetniški direktor Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine Il Rosseti v Trstu in stalnega gledališča v Veroni, sicer tudi igralec, literarni zgodovinar in režiser, zdaj docent za režijo na umetniški akademiji v Veroni, je v pogovoru za Delo tik pred premiero Wilsonovega dela povedal: »Na sodelovanje v tem projektu smo kot koproducenti zelo ponosni. Začeli smo ga pred dvema letoma in pol v Benetkah, ko je tam gostoval Bob Wilson, zbrali smo se predstavniki več gledališč, iz Firenc, Bolzana, Trsta, Benetk.
Začetna zamisel je bila, da bi z veličastnim spektaklom na oder postavili Pessojevo »subjektivno tragedijo« Faust, kasneje pa je prodrl predlog pariškega gledališča héâtre de la Ville (kjer ob olimpijskih igrah pripravljajo tudi Wilsonovo predstavo o športu v gledališču), pridružilo se je še lizbonsko gledališče São Luiz Teatro Municipal, pristopila sta še Festival d'Automne à Paris in Les héâtres de la Ville de Luxembourg. Predstava je štirijezična, v italijanščini, pa tudi v francoščini, angleščini in portugalščini, jezikih, v katerih je Pessoa pisal, gledališče Rosseti je sodelovalo pri iskanju igralcev, pri načrtovanju produkcije, seveda pa tudi inančno. Po svetovni premieri bo delo novembra letos na ogled v Parizu, potem tudi v Lizboni, sredi februarja 2025 bodo predvidoma štiri predstave v tržaškem gledališču Il Rosseti v Trstu.«
V razstavišču švicarskih zbiralcev Caroline in Erica Freymonda Palazzo al Bosco, petnajst minut vožnje iz Firenc na toskansko podeželje, je od 1. maja odprta razstava risb Boba Wilsona, ki so nastale med pripravami na uprizoritev dela Pessoa, kar/ker sem jaz.
Svetloba in podobe, potem besede
Na vprašanje, zakaj ravno Pessoa, je Valerio odgovoril s tremi besedami: »Ker je genij! A enako je z Wilsonom, ki je popoln in izjemen umetnik, umetnost živi 360-stopinjsko, ukvarja se z vizualnimi umetnostmi od kiparstva do risanja in slikanja, vsakršnimi performerskimi praksami, za svoje predstave pripravi zvočno podobo pa tudi scenograijo, število igralcev na odru se zdi majhno ob številu tehničnega osebja v zaodrju, ki skrbi, da uprizoritve potekajo perfektno. Lahko dodam, da bo tržaška postavitev Wilsonove predstave, ki govori o svetu umetnosti brez meja, februarja prihodnje leto tudi posebno darilo projektu čezmejne Evropske prestolnice kulture Gorice in Nove Gorice.
Wilsonova predstava temelji na dveh knjigah Fernanda Pessoe, Knjigi nespokoja (v prevodu Barbare Juršič Terseglav jo je leta 2001 izdala Cankarjeva založba – op. a.) in Pesmih Alberta Caeira, morda njegovem najbolj vizionarskem in domiselnem delu, a na odru najprej govorijo svetloba in podobe. Caeiro je pesnik, ki govori o preprostosti bivanja, lovi trenutke, v katerih besede naredijo čustvo, občutenje, govori o trenutkih in občutkih, ko nekaj vidiš prvič, vse je zelo preprosto – in take neponovljive trenutke hoče v svojih delih uloviti tudi Wilson, trenutek, ko nekaj vidiš in ne boš videl nikdar več enako, ostane le spomin na videno. Včasih so to podobe žalosti in umirjenosti, občutenje nekakšne melanholije, ko pustiš vse za sabo in zmoreš občutiti le povezavo z naravo ... in te vsi drugotni pomeni in razlage ne zanimajo, ker je v ospredju zgolj preprostost.«
»Za Pessoo,« je dodal Wilson, »se mi je zdelo v redu, da se ga lotevamo z mednarodno zasedbo, z igralci iz različnih držav, z drugačnimi kulturnimi ozadji. Tudi Pessoa je bil človek, sestavljen iz različnih 'ljudi', ne nazadnje je bil Portugalec, ki je odraščal v Južni Afriki. Zmeraj sem si ga predstavljal kot samotarja, celo njegova domišljija se je gibala na tak način.« V predstavi nastopajo portugalska ilmska in dramska igralka Maria de Medeiros (igrala v ilmih Šund in Henry in June), Brazilec Rodrigo Ferreira, Francozinja brazilskega rodu Janaína Suaudeau, Francozinja afriškega rodu Aline Belibi, italijanska igralka Soia Menci, Gianfranco Poddighe, italijanski igralec, ki živi v Franciji, in italijanski igralec albanskega rodu Klaus Martini.
Dramaturg Darryl Pinckney je povedal, da Wilson v predstavi evocira različna občutja Pessojevih del, »luidnost razpoloženj, izvirajočih iz življenj njegovih heteronimnih osebnosti, ki so meditativna ali komična, racionalna ali anarhična. Wilsonova svoboda podobe je enakovredna vsem tem veselim in hudim skeptikom metaizičnega. Pessoo in njegovo druščino predstavi kot eskapiste, ki gredo onkraj tradicionalnih ilozofskih konceptov. Wilson z enako živostjo kot Pessoa riše resničnosti sanj in negotovost konkretnega.«
Wilson je povedal še: »Umetnost je mnogovrstna, izziva nas, lahko nas zabava, lahko nas straši, lahko nas združuje. V dvorani, ki ji rečemo gledališče, se morajo ljudje zbrati in združiti, v tem je nekaj starodavnega, zmeraj se bomo hoteli družiti. V dvorani lahko sediš ob nekom, ima povsem drugačna stališča od tvojih, a nekaj časa si nekaj delita.«