Fokus tokrat na filmih zadnjih let
Prva in zadnja projekcija sta stvaritvi uveljavljenih imen, vmes tri premiere
Slovenska kinoteka in Italijanski inštitut za kulturo že sedmič pripravljata Teden italijanskega ilma, ki je tokrat od 9. do 12. maja ter istočasno ali pa v drugih terminih poteka v številnih drugih državah. Izvedbo so podnaslovili Ustvarjati ilm (Fare cinema). Poleg sodobnih ilmov je na sporedu tudi restavrirana klasika Železničar (Il ferroviere) iz leta 1956.
Medtem ko je bil program prejšnjih izvedb po besedah Italijanskega inštituta za kulturo »začrtan kot podrobnejše spoznavanje italijanskega ilma od začetka novega tisočletja, začenši s poudarkom na avtorskem ilmu, ki je cenjen v festivalskih krogih in strnjen v delih avtorjev nove generacije mojstrov, kot so Paolo Sorrentino, Mateo Garrone, Gianfranco Rosi, Emanuele Crialese in Paolo Virzì ter obetavnih režiserjev na začetkih svojih karier,« je letošnji spored osredotočen na ilme zadnjih let. Med njimi je kar nekaj odmevnih in mednarodno uspešnih produkcij.
Napajanje iz resničnih zgodb
Tako bodo na nocojšnjem odprtju Tedna italijanskega ilma prikazali nominiranca za letošnjega oskarja za najboljši tujejezični ilm Jaz, kapitan (Io capitano) Matea Garroneja o dveh senegalskih mladeničih, ki se v iskanju boljšega življenja iz Dakarja odpravita proti Evropi. Njuno odisejado, polno nevarnosti in preprek, ilm – tako je postavljena kamera – prikaže z njunega gledišča, režiser pa je zanj prisluhnil pričevanjem mnogih, ki so prestali tovrstne preizkušnje. Oskarja mu je sicer naposled odnesel Jonathan Glazer s ilmom o še eni človeški tragediji – holokavstu ( Interesno območje ) –, je pa Garrone pravkar večkratno slavil na 69. podelitvi italijanskih ilmskih nagrad David di Donatello. Z njim se je kosala le Paola Cortellesi, katere režijski prvenec C'è ancora domani o žal v Italiji še kako aktualni temi – družinskem nasilju oziroma nasilju nad ženskami – je bil nominiran kar devetnajstkrat, odnesel pa je šest nagrad.
A nazaj k Tednu italijanskega ilma. Garroneju bodo sledile tri premiere: Sem ti rekla (Te l'avevo deto) Ginevre Elkann, ki ga sredi stopnjujočega se vročinskega vala v Rimu prevevata slutnja smrti in konca sveta; Ognjemet ljubezni ( Stranizza d'amuri), režiserski prvenec igralca Giuseppeja Fiorella o prepovedani ljubezni dveh sicilijanskih najstnikov, posnet po resničnih dogodkih iz osemdesetih let o homofobnem strelskem napadu na mladostnika s smrtnim izidom, ter Kolibri ( Il colibrì) Francesce Archibugi po istoimenskem romanu Sandra Veronesija, ki ga je Igor Bratož v Književnih listih označil za mojstrovino. »Veronesiju je uspel bogat, kompleksen roman o 'stvareh srca', napisan tako bravurozno, da ga je užitek brati,« je zapisal.
Uveljavljena režiserka Alice Rohrwacher, katere Himero (La chimera) smo si lahko pri nas najprej ogledali že na lanskem Lifu, pa je o tej svoji stvaritvi, ki bo sklenila Teden italijanskega ilma, povedala: »V kraju, kjer sem odraščala, smo pogosto poslušali zgodbe o skrivnih najdbah, tajnih izkopavanjih in skrivnostnih pustolovščinah. Le pozno ponoči si moral ostati v baru ali se ustaviti v majhni podeželski gostilni, pa si lahko slišal, kako je ta in ta s svojim traktorjem odkril villanovsko grobnico; kako je nekdo drug pri nočnem kopanju v bližini nekropole izbrskal tako dolgo zlato ogrlico, da bi z njo lahko ovil hišo; ali pa kako je nekdo na svojem zelenjavnem vrtu našel etruščansko vazo in jo za velik denar prodal v Švici. Zgodbe o okostnjakih in duhovih, pobegih in temi. Sklenila sem, da o tej večplastni zgodbi posnamem ilm; po vsej verjetnosti zadnji del triptiha o neki regiji, ki se osredotoča na vprašanje, kaj storiti s preteklostjo.«
Dve projekciji Tedna italijanskega ilma sta bili sicer na ogled že na predvečer njegovega odprtja: Svetlejša prihodnost ( Il sol dell'avvenire) Nannija Moretija, v katerem ta odigra različico sebe kot režiserja, in Železničar ( Il ferroviere) Pietra Germija. V Kinoteki so ga prikazali v sklopu cikla Sezona ilmskih klasik. Režiser, scenarist in igralec Pietro Germi je s to ilmsko fresko o minevanju časa, ki po navedbah Kinoteke »pripoveduje o počasnem toku življenja, o trpkosti, nežnosti, dramatičnosti in sladkosti življenja«, dokazal, da ne glede na očitke domačih kritikov sodi ob bok najpomembnejšim italijanskim ilmskim ustvarjalcem. V njem obračuna z neorealistično tradicijo in preide k žanru commedie all'italiana, obenem pa gre za »verjetno najbolj muzikalen ilm v italijanski kinematograiji«.