Preden objaviš, desetkrat premisli, ali moraš to res objaviti
Pomembno je ozaveščanje in učenje o pasteh uporabe interneta
Otroci danes zelo zgodaj dobijo v roke elektronske naprave. Izpostavljenost elektronskim napravam povzroča težave v razvoju možganov, otroke pa tudi oropa brezskrbnega življenja – veliko staršev z objavljanjem na družbenih omrežjih svojim otrokom »ustvarja« spletne albume, ki pa niso le za družinski arhiv, saj bodo na spletu ostali za vedno.
Marko Puschner, sodelavec točke ozaveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje Safe.si, ki deluje v okviru FDV, opozarja, da je s prihodom umetne inteligence (UI) izzivov na spletu vse več. Na Safe.si se ukvarjajo s spletnim nasiljem, s tveganji, ki jih UI prinaša mladostnikom, trenutno pa tudi z evropskim aktom o digitalnih storitvah (Digital Service Act), ki prinaša veliko sprememb na področju družbenih omrežij.
Bi bilo nujno, da se v šolah za starše in drugih pripravah na prihod otroka vključijo tudi vsebine s področja varne uporabe elektronskih naprav in interneta? Kolikor nam je znano, tovrstne vsebine v te programe (še) niso vključene. Se pa v strokovni javnosti pojavljajo pozivi, da je teh vsebin premalo. Želje različnih strokovnjakov, ne le nas na Safe. si, denimo tudi pediatrov in drugih, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, je, da bi te vsebine uvedli. Ker so starši tisti, ki otroku predstavijo naprave in svetovni splet. In če je pot neprimerna in imajo otroci od zgodnjih let nenadzorovan dostop do naprav, bo otrok lahko imel velike težave in bo občutil posledice. Pediatri opozarjajo, da se v razvojnih ambulantah srečujejo z otroki, ki zaostajajo v razvoju zaradi naprav – tudi raziskave kažejo na negativen vpliv na razvoj možganov.
Kdaj je torej priporočljivo, da otrok prvič dobi elektronsko napravo in za koliko časa? Priporočila uporabo naprav pred drugim letom starosti odsvetujejo. Sam bi rekel še pozneje: po tretjem letu. Začnemo z minimalnim časom: nekje do pol ure na dan, pa še to s prekinitvami z drugimi aktivnostmi. Do šestega leta postopno dosežemo eno uro na dan, med šestim in devetim letom približno eno uro na dan, v skupini med 10. in 12. letom nekje uro in pol, od 13. do 18. leta do dve uri na dan. To so priporočila, govorimo pa o času za zabavo. Torej, če otrok računalnik uporablja kot sredstvo za učenje, si dela zapiske, bere, seveda tega ne štejemo v ta čas. Saj je računalnik ne nazadnje tudi orodje, kot je orodje za učenje zvezek. Pomembno je, da je uporaba zaslonov samo ena izmed aktivnosti v življenju otroka in ni prevladujoča.
Poudarjam, da je dobro, da otrok začne naprave in zaslone uporabljati čim kasneje. Mi, ki smo odraščali brez njih, jih danes uporabljamo brez težav, ničesar nismo zamudili. Ti otroci pa lahko danes veliko zamudijo: brezskrbno tekanje po travniku, spoznavanje gozda, igro z vrstniki na igrišču – ker morda ta čas igrajo videoigro na telefonu. Ko pride do slednjih, rad poudarjam, da v teh začetnih letih, prvi triadi oziroma nekje med 6. in 12. letom otroci niso lastniki pametnih telefonov. Dejstvo je, da bo pritisk sošolcev, vrstnikov velik, da bodo na neki točki želeli imeti pametni telefon. A najprej naj bodo le njihovi uporabniki, si ga izposodijo, niso pa njihovi lastniki. Če niso, lahko starši precej lažje nadzorujejo in usmerjajo uporabo in v primeru pretirane uporabe brez večjih težav vzamejo. Če pa je telefon otrokov, mu odvzamemo njegovo lastnino, čemur se bo bistveno bolj upiral.
Kdaj pa naj starši otrokom dovolijo, da si ustvarijo proil na katerem od družbenih omrežij? Pri družbenih omrežjih so pravila jasna: mlajši od 13. let jih ne smejo uporabljati. Pika. Če bi to upoštevali, bi bilo marsikaj boljše, kot je, a se tega ne držijo ne starši, ne otroci, ne podjetja. Ta sicer zatrjujejo, da – ko ugotovijo, da njihovo omrežje uporablja nekdo, ki je mlajši od 13 let – proil ukinejo. A problem je, da teh uporabnikov aktivno ne iščejo, ker manj uporabnikov pomeni manj denarja.
Ko starši omogočijo uporabo družbenih omrežij, naj spremljajo, kaj otrok spremlja, s kom komunicira in kaj objavlja. Idealno bi bilo, da si otroci proile naredijo takrat, ko bodo sposobni sami prepoznati tveganja, ki nanje prežijo na družbenih omrežjih in se pred njimi zaščititi. Kdaj so tega sposobni, se med otroki razlikuje, je pa odvisno tudi od tega, kako so starši otroka vzgajali.
In če se vrnem na začetek in na prvi stik z napravami: vzgoja za splet se začne v trenutku, ko mati ali oče izroči otroku prvič v roke telefon ali tablico z risanko na Youtubu. In takrat je treba otroka počasi pripravljati na vsa ta tveganja. Četudi se morda sliši nenavadno, da dve ali triletnika opozarjamo na neprimerne vsebine, ki mu jih lahko Youtube ponudi poleg risank, je to nujno. Dejstvo je, da se velikokrat, sploh če telefon sicer uporabljata mati ali oče, začnejo ob risankah pojavljati nasilne vsebine: denimo boks ali nasilni izseki iz ilmov. In malčki tega nasilja ne bodo razumeli tako, kot ga razumemo mi odrasli, ampak je to zanje lahko precej travmatično. Skratka, vzgoja se začne s prvim stikom s telefonom.
Pa imajo starši oziroma odrasli dovolj znanja o prednostih in pasteh na spletu?
So starši, ki o tem vedo veliko, hodijo na predavanja, kakršna pripravljamo na Safe.si, skratka, ki se izobražujejo. Njihovi otroci ponavadi nimajo večjih težav. Žal pa imamo tudi veliko staršev, ki tega znanja nimajo, ga niti ne želijo imeti in so morda tudi sami zasvojeni z napravami. Morda s še hujšimi zasvojenostmi, kjer je vključen tudi denar. Ti starše je težko doseči. Ko je otrok že v šoli, je skoraj prepozno, da njegove navade, povezane z napravami, spremenimo oziroma izboljšamo, še posebno če težave izvirajo iz družine.
Šole se v zadnjih letih s tem veliko ukvarjajo: pripravljajo delavnice, tehnične dneve, vabijo zunanje strokovnjake. Na Safe. si na šolah izvedemo okoli 800 delavnic na leto in številna predavanja za starše na malo več kot polovici osnovnih šol. Seveda so tu še drugi izvajalci. Ravno zato bi bilo verjetno precej smiselno, da bi bile, kot sva omenila na začetku, te vsebine vključene že v šole za starše, pa da bi na to opozarjali na sistematskih pregledih. Ker ko je otrok v teh najbolj kočljivih najstniških letih, ni opremljen z osnovnim znanjem o morebitnih tveganjih, se bo težko znašel. Splet in družbena omrežja so kot divji zahod. Gledam starše, ki svoje otroke, celo najstnike, vozijo
Vidim starše, ki svoje otroke, celo najstnike, vozijo v šolo iz strahu, da bi se jim na poti kaj zgodilo, po drugi strani pa jim dovolijo nenadzorovan dostop do spleta.
v šolo iz strahu, da bi se jim na poti kaj dogodilo, po drugi strani pa jim dovolijo dostop do vseh omrežij, spleta, kar je lahko precej hujše od tistega, kar se mu lahko zgodi na poti v šolo. Ker ko gre otrok peš v šolo, bodo nanj pazili tudi drugi udeleženci prometa, na spletu pa le redkokdo pazi na vašega otroka, nekateri celo namensko prežijo nanj, da bi ga zlorabili, izkoristili ali mu kako drugače škodovali.
Pa so otroci, ki danes odraščajo z napravami, bolj opremljeni z znanji o spletu, o tehnologiji, o uporabi?
Ne, otroci danes niso bolj tehnološko pismeni. Telefon je zanje kot nekakšna črna škatla, za katero ne vedo, kako deluje in zakaj deluje tako. No, morda se najde kakšen posameznik, ki se poglobi v podrobnosti, a splošno gledano, niti večina odraslih ne ve, kako zadeve delujejo. Znanje mladih o napravah je precej ozko: gotovo bodo neko aplikacijo, ki jim je všeč, poznali do potankosti in poznali vse trike: če vzamemo primer tiktoka, kako ustvariti video, ga urediti, objaviti, vključiti razne efekte, a bodo povsem odpovedali, ko pride do vprašanja, kaj narediti, če nekdo vdre v proil. Ker jim manjka življenjskih izkušenj, se pogosto ne znajo ustrezno zaščititi pred tveganji, ki jih neka aplikacija prinaša.
Ta značilnost mladih pa lahko vodi v medgeneracijsko povezovanje. Mladostniki lahko svoje stare starše naučijo uporabljati instagram, starejši pa mlade opremijo z izkušnjami ter vedenjem o pasteh in tveganjih. Starejši lahko tveganja prepoznajo in mlade nanje opozorijo ter spodbudijo, da začnejo razmišljati, kaj storiti, če so ogroženi, in kaj lahko znotraj same aplikacije storijo, da so bolje zaščiteni; pojasnijo, na primer, zakaj ni dobro, da čisto vsak vidi objave. Mladostnik bo potem poiskal nastavitve varnosti in zasebnosti ter poskrbel, da bodo objave vidne samo sledilcem oziroma prijateljem.
In pasti je še več od pojava umetne inteligence (UI). Kako je na tem področju: so mladostniki in smo odrasli dovolj ozaveščeni? Mi imamo kot (zahodna) družba s tem velike težave. Dezinformacije so na internetu tako razširjene, da jih je težko prepoznati, če nimamo ustreznega znanja. Danes je težko imeti dovolj široko znanje za dovolj dobro kritično presojanje vsake informacije, na katero naletimo na spletu. S pojavom UI so se stvari še bolj zakomplicirale. UI danes tako dobro zgenerira video, da ne moreš več vedeti, ali je resničen ali ne. Poleg tega pa se že množično pojavljajo spletni portali, katerih vsebino v celoti ustvari umetna inteligenca. In to so vsebine, s katerimi si lahko škodujemo, če so napačne: zdravje, kuhanje ali kozmetika itd. Obstajajo sicer orodja, ki prepoznavajo, ali gre za vsebine ustvarjenje z UI, a so žal nezanesljiva.
Že leta se poudarja, da ko je neka fotograija oziroma vsebina enkrat na spletu, tam ostane za vedno. V času, ko se na spletu objavlja vse, imate kakšen praktičen nasvet, kako se omejiti, kaj objavljati in česa ne?
Ko pride do intimnih fotograij ali vsebin – pa ne govorim nujno o goloti kot taki – imam preprost nasvet. Preden objaviš, desetkrat premisli, ali moraš to res objaviti: kaj ti to prinese? Kakšne so morebitne negativne posledice? Je res treba to objaviti? Ali ti objava lahko kakorkoli škoduje kdaj v prihodnosti? Če objavljaš osebne stvari, poskrbi, da ostanejo v krogu prijateljev: ne tistih 5000 sledilcev, ki jih imaš na instagramu, pa jih ne poznaš.
Še posebno previdni pa moramo biti pri objavljanju otrok.
Glede otrok je nujno, da se objavlja tisto, kar tebi in otroku ne more škodovati. Osebno sicer močno odsvetujem, da se na spletu deli fotograije otrok, ker s tem razkrivamo njega in njegovo osebnost, obenem pa mu onemogočamo, da
Znanje mladih o napravah je precej ozko: gotovo bodo neko aplikacijo, ki jim je všeč, poznali do potankosti, a bodo povsem odpovedali, ko pride do vprašanja, kaj narediti, če nekdo vdre v proil.
Med mladimi zaljubljenci se pojavi sekstanje – izmenjava intimnih fotograij –, kar je tvegano, saj prejemnik lahko posnetke deli naprej.
bi si sam ustvarjal digitalni odtis. Imamo starše, ki se tega zavedajo, pa tudi starše, ki jih otroci prosijo, da objavljajo manj njihovih fotograij. To so zgodbe, ki nam jih na delavnicah pripovedujejo otroci in najstniki. Fotograija, ki se morda zdi ljubka, ko je otrok star dve leti, je lahko pozneje predmet, zaradi katerega bo ta otrok med vrstniki tarča posmeha.
Pozornost pa je nujna tudi zaradi morebitnih spolnih predatorjev in objavljanja golih fotograij ali pa ko fotograije, namenjeni eni osebi, postanejo javne.
Ne glede na to, da gre še vedno za tabu teme, je pomembno, da se starši z otroki o tem pogovarjajo. Ko otroci začnejo uporabljati družbena omrežja in aplikacije za sporočanja ter vstopijo v najstniška leta, začnejo dobivati gole fotograije, tako svojih vrstnikov kot tudi neznancev. Med mladimi zaljubljenci se pojavi sekstanje – izmenjava intimnih fotograij –, kar je tvegano, saj prejemnik lahko posnetke deli naprej. Zato je nujno, da se starši z otroki o problematiki zasebnosti in intimnosti redno pogovarjajo.
Mogoče je to lahko tudi dober trenutek, da se starši z otroki pogovorijo o spolnosti. Da se dekletom, ki jih sošolci ali neznanci nagovarjajo k fotograiranju v spodnjem perilu, pove, da morajo tovrstne pozive ignorirati oziroma, če ti pozivi so, da se pove staršem, učiteljem. Najslabša stvar, ki jo starši lahko v tem primeru naredijo, je, da odvzamejo telefon. S tem bodo izgubili otrokovo zaupanje, in ko se bo otroku naslednjič zgodilo kaj slabega, jim tega ne bo več povedal.
Najstniki so še posebno občutljivi tudi, ko pride do samopodobe in »idealnih« podob, večkrat povsem nenaravnih, ki jih srečujejo na spletu. Kot je pokazala anketa, tretjina deklet pri nas razmišlja o plastični operaciji. Pomembno je ozaveščanje. Vemo, da močna oglaševalska industrija propagira tako imenovane ideale, predvsem ženskega telesa, ki jih dozirajo tudi preko vplivnežev. Ti so danes idoli, ideali mladim. In vplivneži, nekateri delajo neposredno za oglaševalsko industrijo, sebe vedno predstavljajo v najboljši luči. In to pri mladih, pa tudi pri odraslih, vzbuja občutek, kot da vsi drugi živijo lepša in boljša življenja od nas. Ko se nekdo fotografira, vidimo samo tisti najboljši selfi, ne vemo pa, ali je morda to osebo bolela glava, če je dobila negativno oceno, ali ima težave v družini. Treba se je zavedati, da drugi uporabljajo filtre in različne načine, da sebe prikazujejo v najlepši možni luči.
S tem je povezano dejstvo, da »morajo« mnogi danes prodajati sebe: igralci, pevci, podjetniki, vplivneži … Je danes privilegij, da nimaš omrežij, da se ti ni treba izpostavljati?
To je njihovo delo, del službe. Zakaj bi se morala na spletu na tak način »prodajati« štirinajstletnica? Mislim, da je sicer večji privilegij kot to, da ti ni treba biti na spletu ali omrežjih, to, da si se sposoben zavedati, da te omrežja namensko napeljujejo, da na njih preživiš čim več časa, in se jim znaš zavestno upreti in omejiti njihovo uporabo. Pa tudi, če si prodajalec, vplivnež, podjetnik, da omrežja uporabljaš izključno za posel in zaradi posla. Ne za samopromocijo ali za potešitev potreb po potrditvi pri drugih in s tem napihovanje lastnega ega.