Na Južnem Tirolskem se počutim, kot bi bil doma
Nogometni reprezentant Jasmin Kurtić o uspehu njegovega kluba, bližnjem euru v Nemčiji in italijanskih navadah ter hrani
Obisk pri slovenskem nogometnem reprezentantu Jasminu Kurtiću v Bolzanu nam je razkrival njegovo dobro razpoloženje, saj je s klubom, ki komaj drugo sezono nastopa v italijanski serie B, dosegel cilj – obstanek v ligi. Obenem odšteva do dogodka, ki ga na igrišču še ni doživel – evropskega prvenstva. Z njim smo se pogovarjali v lično urejenem centru nogometašev Südtirola za trening v Appianu/Eppanu, kjer je bil denimo tudi pripravljalni tabor nemške reprezentance pred mundialom 2018.
Jasmin, tako vi kot soigralci ste si močno oddahnili, saj ste si nekaj tednov pred koncem sezone v napeti tekmi proti Ternani in zmagi s 4:3 zagotovili tako želeni obstanek.
Res je bila ta zmaga za nas zelo pomembna, obenem sem se naučil, da je za takšne zmage treba trpeti. Najprej ob enakovrednem razmerju navzočih na igrišču, nato smo imeli igralca več, na koncu pa je bil ves naš trud nagrajen.
Drži, moramo se zavedati, kako velik korak je naredil FC Südtirol v zadnjih letih. Dan po odločilni zmagi za obstanek smo dobili nenačrtovan prost četrtek, nato je v petek sledil sestanek z direktorjem, ki je poudaril, kako pomembno je, da ohranjamo status na tej tekmovalni ravni. Pred enim letom smo igrali še v končnici, zdaj je vse skupaj še bolje. Trud vseh v klubu je izjemen in lahko le rečem, da ima malo italijanskih drugoligašev tako urejene razmere kot prav Südtirol.
Štadion je v centru mestu, center za trening pa v imenitnem naravnem okolju ...
Res je čudovito, kot bi bil doma.
Meni se zdi že kar podobno kot na Brdu, kjer je baza slovenske reprezentance.
Natanko tako, prav podobno je. Delamo v miru in ne občutimo nikakršnega pritiska.
Kmalu vam bo tu potekla pogodba, boste tudi v prihodnji sezoni igrali pri Südtirolu?
Uf, na to vprašanje ne poznam odgovora. To se morate pozanimati pri drugih.
Koliko so vam v pomoč dolgoletne izkušnje iz Italije – znanje jezika, poznate navade in nogometno kulturo?
Vse omenjeno mi pomeni zelo veliko. Znanje jezika je temelj sporazumevanja s trenerjem, z ljudmi pri klubu ali v mestu. Potreboval sem eno leto, morda leto in pol, da sem se naučil italijanščino. Spoznal sem tudi italijanski pristop s pomembnostjo taktike. Res pa je, da se vse skupaj spreminja, italijanski nogomet je postal bolj odprt kot nekoč.
Na Južnem Tirolskem je doma tudi nemščina – kako vam gre?
Ni mi ravno najbolj pri srcu, toda tu res vsi dobro govorijo italijansko, tako da ni nikakršnih težav.
Vam pa misli že uhajajo k Nemčiji in evropskem prvenstvu, kajne? Misli so vedno tam, o tem ni dvoma, toda obenem moraš biti z glavo pri klubu, kjer imaš vsakdanje obveznosti, kjer živiš. Vedno ti mora biti cilj, da v klubskem dresu kar najbolje igraš, da si nabereš dovolj nastopov. Tako boš potem najbolje pripravljen tudi za reprezentančne izzive.
Kako gledate na deželo prirediteljico, res nogometno zapriseženo Nemčijo in tri imenitne štadione, na katerih vas čakajo tekme uvodnega dela – v Stutgartu, Münchnu in Kölnu?
O tem je zdaj še zgodaj govoriti, toda ko se bo enkrat začelo, bo drugače. To bodo dnevi, ki bodo vsakomur med nami na igrišču in ob njem za vekomaj ostali v posebnem spominu.
Za vami je pisana nogometna kariera, največji del te na tujem ste preživeli v Italiji, igrali ste tudi v Grčiji (PAOK Solun) in Romuniji (Universitatea Craiova) – kakšni so vaši spomini?
V Grčiji je bilo vse super, bil sem zadovoljen, v Romuniji pa niti ne toliko. Ljudje pri klubu niso imeli prav veliko spoštovanja, zato je bilo prav, da sem odšel. In zdaj tukaj v Bolzanu prav uživam.
Očitno tudi v prostem času, kajne?
Mesto je obdano s čudovito naravo, ki ponuja izjemne možnosti za sprehode, kolesarjenja, precej je termalnih kopališč v bližini. Ko je snežilo, smo šli proti hribom, res je bilo lepo na svežem zimskem zraku.
Italijanska kulinarika je znana daleč naokrog, vam tekne?
Pa še kako! Odlična je res, v vseh teh letih sem jo že dodobra spoznal.
Uživate tudi, ko srečujete rojake. Naši hokejski navijači so mi povedali, da ste se fotograirali z njimi. Drži?
Res sem se srečal z njimi v centru mestu, jih očitno prav razveselil s skupnim fotograiranjem. Hokeja podrobno ne spremljam, sem pa prav tisti dan slišal, da je večer prej v Bolzanu na svetovnem prvenstvu Slovenija premagala Italijo in sem bil zato vesel.