Vspon na stolp

Moje znanje slovnice še zdaleč ni popolno. Lovim se pri sklanjanju tujih imen, včasih se zalotim, da ne vem, ali se nekaj napiše skupaj ali narazen … Vse te napake bi lahko potrdili tudi naše lektorice in uredniki. A kljub temu ne morem, da ne bi vselej opazila tujih napak, sploh pri napisih na javnih površinah. »Vspon na stolp na lastno odgovornost.« Na ta stolp sem se povzpela že velikokrat, a me še vedno zabolijo oči, ko pogledam napačno napisano besedo. Vsakič znova, ko se vzpenjam nanj, razmišljam, ali napaka – poleg sestre slovenistke – zmoti tudi druge. Jo bo kdo popravil? Seveda je to le eden od primerov napak, napisanih črno na belem. Pogosto se prikradejo v oglase, na izdelke, plakate, celo v uradne dokumente. Kot se napake in zatipki pojavijo v skoraj vseh knjigah. Vendar so tam ponavadi (ali po navadi? – menda je pravilno oboje) vzrok neljubi tiskarski škrati. Ki se zgodijo. Ker smo konec dneva samo ljudje.

A kaj odražajo napačno napisane besede – gre le za napake ali za brezbrižnost do našega lepega jezika? Ne vmešavam se v zasebno komunikacijo med ljudmi: seveda je ta polna napak, okrajšav, kratic, velikih začetnic morda niti ne pozna, toda pri javnem izražanju (mnenj) je drugače. Ali ne sporočamo z načinom svojega pisanja prav toliko kot z vsebino?

Vejice sem se naučila postavljati šele nekje na faksu, moje osnovno- in srednješolske spise so mi učitelji vračali z veliko rdečimi pripombami. Teorija o ki, ko, ker, da, če se ni zdela zahtevna, vendar v praksi ni šlo tako zlahka. A če sem se sama naučila postavljati vejice, sem prepričana, da bi moral vsakdo s končano osnovno šolo znati napisati VZPON.

Ima me, da naslednjič na bližnji hrib vzamem velik lomaster (na lastno odgovornost) ter se končno svobodno, brez misli na slovnico, povzpnem na stolp.