Kristjan Čeh
Že kot zelo mlad fant iz Podvincev pri Ptuju je sklenil, da bo nekoč del olimpijske druščine. Njegov lanski najboljši met bi na zadnjih igrah zadostoval za zlato.
Pred nami je olimpijsko leto, kakršnega ni bilo skoraj dve desetletji. Takrat so nazadnje v enem koledarskem letu potekale tako zimske kot poletne olimpijske igre. Medtem ko sta bila leta 1992 središči športnega sveta Albertville in Barcelona, se bo epicenter dogajanja med julijem 2021 in februarjem 2022 prestavil na vzhod: najprej bodo v Tokiu potekale poletne – zaradi koronavirusa prestavljene – igre, nato v Pekingu še zimske. V Nedelovi redakciji smo zato sklenili, da v prihodnjih trinajstih mesecih rubriko Gibajmo se posvetimo predstavitvi olimpijskih športov. V pogovorih s slovenskimi kandidati za Tokio 2021 in Peking 2022 ter z nekdanjimi olimpijci se bomo ukvarjali predvsem z vprašanji, ali je njihov šport mogoče na rekreativni ravni vključiti v zdrav življenjski slog, kako to doseči in čemu se je priporočljivo izogniti. Pri tem seveda ne bomo spregledali zanimivih olimpijskih poti naših športnikov.
Tokrat bomo s pomočjo Kristjana Čeha, najboljšega slovenskega atleta minulega leta, spregovorili o metu diska in metih nasploh. Ti so v preteklosti slovenski atletiki prinesli največ veselja na olimpijskih igrah: le kdo bi pozabil zmagoslavni nastop Primoža Kozmusa v pekinškem Ptičjem gnezdu, ko je leta 2008 Sloveniji priboril doslej edino atletsko zlato olimpijsko kolajno?
Kristjan Čeh je imel tedaj devet let in se za atletiko ni pretirano zanimal. »Če že, sem raje spremljal ekipne športe,« je za Nedelo povedal minuli teden, ko smo ga ujeli med potjo na münchensko letališče, od koder je šel na priprave na Portugalsko.
Zlat ali srebrn
Povsem druga zgodba je bila osem let pozneje. Ko so najboljši atleti in atletinje sveta merili moči v Riu de Janeiru, je bil čudežni deček iz Podvincev pri
Ptuju sicer šele na začetku svoje športne poti, kljub temu pa ga je olimpijski duh močno prevzel in pri sebi je sklenil: »Nekoč bom tudi jaz del te druščine.«
Že lani bi gotovo bil, vendar so olimpijske igre zaradi pandemije prestavili za eno leto. Pravzaprav ne bi bil zgolj del te druščine, temveč glavni slovenski adut za odličje: 68,75 metra, kolikor je njegov disk lani poletel na mariborskem mitingu, bi na olimpijskih igrah v Londonu 2012, Atenah 2004, Sydneyju 2000, Atlanti 1996, Seulu 1988 in Los Angelesu 1984 zadostovalo za srebrno kolajno. Na vseh preostalih igrah bi bil s takšnim metom zlat!
»Olimpijske igre so gotovo največje športno tekmovanje na svetu. Konkurenca je podobna kot na svetovnih prvenstvih, toda olimpijske igre so na sporedu bolj poredko. Tudi če je njegova kariera zelo dolga, športnik nima veliko priložnosti, da bi se izkazal na njih,« je poudaril Čeh, ki za zdaj nima konkretnih rezultatskih ciljev za Tokio 2021. »To bodo moje prve olimpijske igre, zato je najprej cilj potrditi normo. Potem pa bomo videli,« je napovedal.
Odločil se je za atletiko
Atleti na največjih tekmovanjih merijo moči v štirih metalskih disciplinah: metu diska, kladiva, kopja in suvanju krogle. Disk je v moški konkurenci na sporedu od začetka, torej od Aten 1896, medtem ko se je, denimo, kladivo olimpijski družini pridružilo štiri leta zatem. Sloveniji je doslej edini olimpijski kolajni v metih priboril Kozmus: že omenjenemu zlatu je v Londonu dodal še srebro.
Čeh se je z atletiko začel spoznavati dve leti zatem, ob koncu osnovne šole. Čeprav so ga zaradi višine – zdaj meri 206 centimetrov – vabili v košarko, rokomet, boks in plavanje, je izbral kraljico športov, potem ko ga je na šolskem tekmovanju v suvanju krogle opazil trener Gorazd Rajher in ga povabil na trening. Preizkusil se je kot metalec različnih orodij, a po približno pol leta ugotovil, da mu najbolj ustreza disk.
Moč in tehnika
Četudi laično oko tega ne opazi na prvi pogled, so vsi atletski meti izjemno kompleksne dejavnosti. Resda je roka tista, iz katere poleti orodje, vendar so mišice trupa in nog enako, če ne celo pomembnejši dejavnik. Predvsem pa surova moč nikoli ni dovolj, če ni začinjena z ustrezno tehniko.
In kaj vse zajema trening meta diska? »Že prvi del, torej ogrevanje, je zelo pomemben. V sklopu tega najprej malo tečem, naredim nekaj tekaških vaj, nato pa se posvetimo raztezanju in gimnastičnim vajam. Veliko delamo z elastikami: vaje za ramenski obroč, roke, kolena … Ogrevanje traja najmanj pol ure, včasih tudi uro.«
Nato sledita aktivacija in glavni del treninga, ki traja med uro ter uro in pol. »Delam več različnih vaj za tehniko, potem pa poskušam vse povezati v celoto, kadar na treningu vadimo mete.«
S trenerjem delata ogromno dodatnih vaj za stabilizacijo, da je telo čim bolj stabilno, da le ne bi nastale kakšne poškodbe. Zelo pomemben del vadbenega procesa je namreč tudi trening z utežmi, s katerim metalec razvija moč in eksplozivnost; te vaje pa ob vsakem nepravilnem gibu lahko vodijo k poškodbam.
»Potegi, nalogi, razvleki, počepi, polčepi, poskoki … « jih našteva Čeh in poudari pomen pravilne tehnike njihovega izvajanja. Tudi sam je poteg in nalog – dve od najbolj kompleksnih vaj v itnesu, ki nista le tehnično zahtevni, temveč tudi vključujeta več različnih mišičnih skupin – začel izvajati z olimpijsko ročko, ki tehta dvajset kilogramov, nato pa je postopoma povečeval bremena.
»Prav pretiravanje z bremeni je ena najpogostejših začetniških napak, ki jih opažam pri metalcih. Skoraj neizogibno je, da se atlet pri tem slej ko prej poškoduje,« meni aktualni evropski prvak v metu diska do 23 let.
Druga pogosta napaka je po njegovem mnenju povezana s tehniko. Kdor na začetku ne odpravi tehničnih napak, bo davek nanje plačal pozneje. Zato se je s tem delom treninga najbolj smiselno ukvarjati, še preden atlet usvoji (napačne) vzorce.
Primerno se ogrej, pa bo vse dobro
Prehrana je pomemben del treninga vsakega športnika: tako zaradi preprečevanja poškodb kot iz povsem rezultatskega vidika. »Za zdaj še vedno jem, kar hočem in kolikor hočem, se pa je v teh letih nabralo več prehranskih dodatkov. Brez njih v vrhunskem športu preprosto ne gre,« pravi slovenski rekorder in evropski rekorder do 23 let. Poleg prehrane in preventivnih vaj kot nepogrešljiv del zidu, ki športnika varuje pred poškodbami, navaja še redne masaže in izioterapije.
Tak življenjski slog si seveda lahko privoščijo le tisti, ki jim je šport tudi poklic – torej se mu lahko posvečajo štiriindvajset ur na dan sedem dni v tednu. Kaj pa tisti, ki se z atletiko ukvarjajo za sprostitev? Čeprav je neprimerljivo s tekom, ki je najbolj množična oblika rekreacije, se tudi v Sloveniji najde nekaj posameznikov, večinoma nekdanjih atletov, ki brez visokih ciljev še vedno nastopajo v metalskih disciplinah. »Meti kot oblika rekreacije? Mislim, da ni tako nemogoče. Če se zavedaš, da tekmuješ za zabavo in ne za 'veliki' rezultat, in temu znaš prilagoditi treninge, je povsem izvedljivo. Tako kot pri poklicnih športnikih je najpomembnejše, da se primerno ogreješ – da ne mečeš 'na suho' samo zato, ker pač nimaš velikih ambicij.«
Pretiravanje z bremeni je ena najpogostejših začetniških napak.